Dolgo je že tega...

Joj prejoj! Zdaj pa že skoraj ves teden nisem dropnil niti vrstice na blogeca. Bogec blogec... Malo sem pozabil, malo si nisem vzel časa. V petek zvečer je šel še napajalnik za modem rakom koračnico žvižgat, vendar smo (zahvaljujoč kančku sreče) bili v soboto popoldan spet on-line. Torej, saga od torka do nedelje v šetih delih:

1.del:
Čez vikend se je pri nama mudil Samuel Wilson (prvi z leve), starejši sin Nancy in Steva, ki sta (zraven Tine) poskrbela za prenočišče (in splošno dobro počutje ;)) v času najinega obiska ZDA. Samuel je zelo brihtno dete, ki sicer študira v Oklahomi matematiko in neke mednarodne zadeve, a se trenutno mudi na polletni "sort of" izmenjavi študentov v Grazu. In ker je mesto le lučaj piškavega oreha daleč od Maribora, sva ga povabila, da preživi vikend v našem okolju. Da se navežem na naslovno sliko - med Samuelovim obiskom sem izvedel za zelo zanimivo zgodbo, ki gre nekako takole:

Ime Oklahoma Sooners izvira iz časov delitve indijanske zemlje v Oklahomi, ko je ta zvezna država odprla svoje meje. To so storili tako, delitev zemlje namreč, da se je vsak, ki je bil zainteresiran (najbrž je bilo malo takih, ki niso bili), moral postaviti v vrsto na meji. Če sem si prav zapomnil oz. razumel, je sama delitev potekala po sistemu "nagrabi kolikor moreš". Seveda je bila zadeva z zemljišči totalni "boom", zato so te strice in tete, ki so kot krava na mleko grebatorsko čakali na meji, poimenovali "boomers". Ker se pa zmeraj najde nekaj prefrigancev, in tukaj tudi Oklahoma ni bila izjema, se je nekaj ljudi ilegalno izmuznilo (dobesedno prešmuglalo v pokritih kočijah) čez mejo in si predčasno prisvojilo svojo ped zemlje. In ker so prišli pač prej kot ostali, torej "sooner", je postala beseda "sooner" sinonim za takšne nepoštenjake. Beseda se je nakako prijela, z leti izgubila svojo negativno konotacijo in se sedaj meddrugim uporablja za univerzitetna športna moštva.

Seveda je zgodba širša in bolj kompleska, vsekakor pa je zanimiva.

2.del:
Slaba novica za Veolio, dedinjo ranjkega Certusa. Usposobil sem skuter (beri: napolnil akumulator) in v 63. poskusu je tudi vžgal. Sprve! Kar pomeni, če me ne bodo izdale prenizke temperature, ki jih napovedujejo za naslednji teden, da se jutri ne peljem več v službo peš. Peljem peš? Pa še kako! Na primer: če gre človek v službo z avtobusom, se pravzaprav pelje peš. Sploh, če mora dvakrat prestopat...grrr! Sončna stran Alp se je čez vikend pokazala v vsej svoji toploti, zato smatram, da ni več zadržkov, da se ne bi v službo od jutri dalje skuteriral. No, bomo videli...

3. del: Pripopal sem nov aforizem.

4. del: Blog ne smeš preveč razvajat, zato bodi za danes dovolj.

5. del: Ne, dovolj je, sem rekel...

6. del: ...