Danes je bil spet športni ponedeljek. Ura in pol fuzbala, od katere 45 minut uživaš, ker imaš za prav toliko časa kondicije, preostalih 45 minut pa se vlečeš kot poljedelsko kljuse in loviš prepotrebno sapo. Ampak je vseeno fajn, da sprostiš še tisti kanček stresa iz prejšnjega tedna, ki se ti je trmasto prisesal v nek skrit kotiček in te še zmeraj pomalem kljuva. Vendar je danes sledil edini pravi stres-killer komaj po fuzbalu na domačem dvorišču.
Ko sem parkiral, ugasnil avto in izklopil luči, me je objela prijetna tema, prostor pa je preplavil pomirjajoč zvok dežnih kapljic, ki so nežno udarjale po pločevini avtomobila. Čudovito. In hudičevo učinkovito. Jaz in dež. Dež in jaz. Ujeta v popolnem trenutku spokojnega miru. Dežna simfonija po strehi Picassa, jaz pa dirigent brez palice, ki zgolj brezmejno uživa v sozvočju najbolj čistega produkta narave in pokveke umazane avtomobilske industrije. Balzam za dušo, obliž za duha, morfij za telo. Trenutek, ki bi lahko trajal večno...
...če le ne bi bilo dveh loncev iz prejšnejga tedna, ki sta v koritu neusmiljeno čakala, da ju pomijem ter tako razblinila idiliči trenutek kot milni mehurček. Slaba vesta ne počiva, neumita posoda pa na žalost počne prav to. Zato sem se pač zbasal iz avta, pograbil športno torbo ter jo odhlačal proti stanovanju. In - guess what?! Ne, posoda je še vedno bila tam. Sem zelo močno stiskal pesti, da so vmes prišle dobre vile in posodo pomile. Njente. Nada. Nulkomajosef! Dobre vile so odšle z lopato na lepše, očitno. Pa nič zato. Svoj resnično skromni prispevek v domačem gospodinjstvu rad pridam.
In ko se tako pomirjen vsedem za računalnik (ki je že včeraj malce nagajal), ugotovim, da sem fasal neki smrdjivi virus, tako da lahko sedaj računalnik zaganjam samo v "safe-modu"! Kar me je resnično raztogotilo. Beda. Pa je šla dežna spokojnost v silicijevo dolino...
Ni komentarjev:
Objavite komentar