V petek sem naletel na podatek, da menda na leto pokurimo 2.000.000 sveč. Na pokopališčih, kje pa drugje. Tiste čajne so poglavje za sebe. Predvidevam. Pa tudi če niso, koliko ton odpadkov se nabere zaradi..hmmm...običaja?
Tiste, ki so brez elektrike in berejo na svečo, lahko verjetno preštejemo na prste treh parov rok. Zato objektivne potrebe, da bi prižigali stenj (z mojega vidika) ni.
No, potreba očitno obstaja. Ampak kaj je njen vzgib? Da je nagrobna svečarija zakoreninjena tradicija, pustimo ob strani, čeprav je to eden izmed bistvenih gonilnikov pojava.
Da gre za poklon in počastitev spomina preminulim - ok, kupim. In da jim je treba to spoštovanje izkazati (najbolje sicer za časa življenja, da imajo vsi participanti nekaj od tega) oz. počastiti (ne vem, če jo to najbolj prikladna beseda, ampak naj bo) spomin - s tem se tudi strinjam. Ampak, kdo ima karkoli od tega, da se v ta namen paranoidno prižigajo sveče? Mrtvi najmanj ali celo nič. Pa naj pri tem vzamemo v obzir ateistični pogled, krščanski & različice, reinkarnacijski ali katerikoli drugi soroden nauk.
Torej - vžigalnike ali šibice gnjavimo zgolj zaradi sebe, ne zaradi drugih. Najsibo zaradi tega, ker se potem počutimo boljše, najsibo zato, ker je tudi sosed na levem grobu zapalil 3kg parafina in, normalno, ne smemo zaostajati, ali ker lahko sledi milijon razlag zakaj je tako. Ne spremeni se pa skupni imenovalec - živi prižigamo sveče zaradi živih. In ne zaradi mrtvih kot mislimo. Oni so le izgovor, povod. Vzroki ležijo drugje.
Rože in ostalo šavje iz družine cvetnoprašnega zelenja, za katere zapravimo drugo polovico jesenskega budgeta, so spet svoja zgodba. A te vsaj, za razliko od ognja, niso nevarne - če jih ravno ne kadimo.
Ne pozabit: spomin gori v nas, ne v plamenu.
1 komentar:
Ja, možek, se strinjam v globalni misli. Pa vendar, sej veš...
Dejstvo je, da ljudje radi pretiravamo, da je totalno narobe, če res greš prižigat svečke zaradi levega ali desnega soseda, da jih celo leto ne, potem pa se grob ven ne vidi, da je na grobu 10 arnažmajev visokega cenovnega ranga, medtem ko med letom, vse gnjili okrog, ja se strinjam. Da pa prižigaš svečke samo zaradi sebe, se pa ne strinjam. Ponavadi so to ljudje, ki so nam veliko pomenili in s to gesto nakažemo tudi posthumano čast do dotičnega. To je njihov resnično zadnji dom, za katerega mislim, da bi bila izjemna škoda, da bi bil zaraščen, neurejen in zapuščen, sploh če so to ljudje, za katere vemo, da so se razdajali za vse druge, med drugim tudi nas, da nam je bilo lepo, ko so bili oni živi. Ja, spomin živi v nas, ne v sveči, odnos do groba in do umrlih pa se na žalost vidi na pokopališču čez vso leto. Ni treba imet 30 svečk na grobu in 5 aranžmajev, naj bo samo 1 in ta iz srca in čez vso leto!
Tak, zdaj pa lahko berejo še drugi ;))).
Objavite komentar