ponedeljek, 30. november 2009

Štalca



Lastno stanovanje je takšna hecna reč. Lastnina na splošno seveda tudi. Ampak lastna streha nad glavo - to je ena posebna življenjska kategorija, ki zaseda, v to sem prepričan, najmanj tretjo mesto na skali vseživljenjskih pomembnosti. Takoj za zdravjem in ljubeznijo - itak, kajne?
Nimam namena postavljati v soj žarometov tega podviga, ki na življenjski premici na nek način tudi je, ali pisati ode radosti in hvalospeve pregrešno dragim štirim stenam, ampak samo (sam sebe) opozoriti, spomniti, da vse prehitro pozabimo.
(Na) kaj? Niti ni pomembno, samo pozabimo. Včasih na sebe, prevečkrat na druge. Velikokrat na malenkosti, ki to niso, čeprav često o njih tako govorimo.
In malodane vedno, ko prestopim domači prag, se mi zdi, da se spomnim; da občutim tisti potrebni kanček hvaležnosti in spoštovanja do lastnega uspeha (za kar 20 letni kredit nedvomno štejem), in upam, da ne bosta izginila, ko bo stopnja akomodacije na novo življenje dosegla tisto vkomponirano točko vsakdanjega življenja, ko postane dan tako podoben dnevu, da pozabiš kaj je bilo včeraj in veš kaj bo jutri.
Zato mi je toplo pri srcu skoraj:
- vsakič, ko pogledam na termostat in vidim spodbudno številko pri termometru, ker vem, da bo letošnja zima topla zima, tudi če bo zunaj sibirski mraz.
- vsakič, ko zapeljem v betonsko "podzemelje", ker vem, da me bo čakalo (isto) prosto parkirno mesto, ne glede na to, koliko stanovalcev bo doma in imelo obiske
- vsakič, ko nesem v klet naslednjo škatlo polno nepotrebnih reči, ki v stanovanju ne najdejo svojega mesta, ker vem, da to pomeni, da imam vsega dovolj in najbrž preveč
- vsakič, ko se skobacam v kad in spustim toplo vodo po životu, ker vem, da zaradi nje še nihče ni umrl, od mrzle pa že
- vsakič, ko odprem hladilnik in ne najdem v njem nič pametnega za pod zob, ker vem, da bom to našel naslednjič, ko bom dovolj lačen
- vsakič, ko vidim kakšno nedokončano delo ali odloženo hišno opravilo, ker vem, da bo enkrat v bližnji prihodnosti končano z lastno vizijo; ker to pomeni, da še zmeraj ostaja prostor za nadgraditev, napredek, izboljšanje

Vedno obstaja prostor za izboljšanje, korak naprej. V stanovnaju, hiši, na vrtu, sebi...

3 komentarji:

Ines pravi ...

Sej pravim, da rabimo Thanksgiving!

katja pravi ...

Vau ... saj pravim, da je tvoj blog eden najboljših. Hvala, da si spomnil na vse to ...

Jare pravi ...

:)))