Dan za sproščanje

Ja, danes je bil prav tak dan. Nedelja, Gospodov dan, pravijo. Čeprav ne vem točno zakaj, ker ni bil takrat nič večji gospod kot včeraj jaz.
V Rušah se je pred kratkim odprl rekreacijski center, kamor sva se z Ines zarana (ob ca. 13h) odpravila. Pravzaprav me je izredno lepo presenetila in me tja nepričakovano povabila. Res je bilo prijetno in lepo presenečenje. No, in so v šik stavbi zraven ruške gimnazije svoje mesto pod soncem našli spodoben fitnes, kotiček za savnjanje ter bazen. Welness z eno moderno besedo.
Je pa ta savnarski kotiček pravzaprav kar en velik kot, saj premore dve turški (ena je "aroma therapy"), dve finski in infrardečo švicalnico. Na sredini pa ravno prav topel/hladen đakuzi. Ne slovim ravno kot ljubitelj mazohističnega potenja, kar se mi zdi, da savnanje v principu je, vendar moram priznati, da je tokrat bilo všeč tudi meni. Finci in njihove savne mi sicer ne ležijo najbolj (odkar vem, da oni sploh niso iznašli Ricole, ampak so jo Švicarji, še toliko manj). Turška pa je kar ok in sem zašel tjakaj celo dvakrat. Morda zato, ker se z njimi (Turki) vseeno bolj "čutimo"? Nenazadnje so krepko robantili po naših krajih v časih, ko so oblegali Dunaj in novačili slovenske janičarje. Tako so nam najbrž zasidrali nekaj lastne kulturne dediščine v naše (ne)kulturno okolje, zategadelj nam je ta tip savne danes bolj domač, kot bi nam bil sicer. No ja, kdo bi vedel. V infrardeči tudi nisem bil. Pa ne zaradi kakšnega žarčnega predsodka, ampak se mi enostavno ni dalo.
Se mi je pa zatem dalo malo (res malo) plavati. Nekaj kratkih dolžin po bazenu in dnevna norma gibanja je bila skoraj presežena. Da pa se telo ne bi počutilo energetsko preveč v deficitu, sva smuknila na dobro domače kosilo v gostilo Vernik - Šauperl v Bezeni. Njami! :) Dobra goveja juhca, odlična solata in - jasno - šnicl. Ki je bil sicer dober, kaj več pa tudi ne.

Pa je bilo dovolj. Nedelja kot se spodobi. Še več takih. Ah ja, slika zgoraj je samo simbolična...