Jutranja kava

Danes sem bil v službi že ob 7h. Ker pisarne odpremo "komaj" ob 7.30, sem si v bližnjem lokalu privoščil jutranjo kavico v kompletu z listanjem dnevnega časopisa. Čisti užitek! Resnično se sprostim, če lahko v miru posrebam (po možnosti čim bolj vročo) kavo z mlekom, ob tem pa se kratkočasim s prebiranjem raznega časopisja.
In ker sem sam več kot dovolj časa prebil na "napačni" strani šanka, se niti najmanj ne obremenjujem in jezim, če moja kava (in postrežba) nista najbolj popolni. Ker pač vem, kako je.
Vem pa tudi, da "izvolio" ni nikakršna oblika naslavljanja! Pa nisem mahnjen na vikanje, kaj šele onikanje. Zaradi mene mi lahko reče "tu maš" in postavi šalico predme. Samo ne "izvolio", lepo prosim!! Če se ne more odločit ali bi me tikala ali vikala, naj me rajši nič. Naj pokima v znak vljudnosti in basta.
In potem te naenkrat začne motit, da je kava 10 stopinj prehladna, da zraven nisi dobil kozarca vode ter da si 37 sekund predolgo čakal na postrežbo. Za nameček na koncu ne pustiš niti centa napitnine. In to zaradi piškavega, v bistvu popolnoma nepomembnega naslavljanja gosta. Fiksne ideje in princip, pač.

Hmmm...ko še enkrat tako preletim zgornji sestavek, se vprašam, če ni morda problem le v meni?

Postmoderne križarske vojne

Drugače tega skoraj ne gre imenovati. No, seveda bi šlo, a je naslov več kot prikladen. Tokrat sem si namreč sposodil del teme, o kateri sem včeraj bral oz. gledal, na Tininem blogu.
Pravzaprav gre za totalni idiotizem, poneumljanje in zavajanje (otrok) ter nenazadnje vsiljevanje neke paradigme, ki ne dopušča nikakršne debate in razprave. V komentarjih na Tininem blogu se je sicer razvila relativno zanimiva debata o otrocih, ki se šolajo doma, čeprav point tega videa ni bil ravno v tem. Za moje pojme vsaj. Kakorkoli, nedopuščanje slehernega dialoga, negiranje dejstev in premočrten dogmatizem (no ja, saj veliko drugačen verjetno ne more biti), so samo nekateri izmed opisnikov tega posnetka. Sicer pa, presodite sami. In če bo koga kam pritisnilo - go with the flow.

Trkaj

Včeraj je bil pod Pohorjem Rok Flander Show. Ker ni bilo snega, pač ni bilo možno izvesti snowboard showa, so se pa zato pogumni fantje spustili od trikotne jase do cilne arene kar po tavi. Blatu, če smo natančni. Za pokal Puklove roke, pravzaprav. Pogumneži, nekateri celo brez treninga (res!), so na noge nataknili stare Elanke RC ali boarde, in hop po strmini. Zmaga je ostala na rodni Štajerski, pridrvela pa jo je ekipa Prosurfa. Bravo!
Ampak, hit večera (vsaj zame) je bil nedvomno Trkaj. Koncert, na katerem je prerapal večino svojih hitov in nehitov (ki jih pač trenutno še ni v izobliju, žal), je bil fenomenalen. K temu je nedvomno pripomogla uigrana ekipa spremljevalnega benda, ki je brezhibno odigrala sleherni komad. Dolgo že nisem bil na koncertu, kjer ti pri vsakem komadu začno boki muvat kar sami od sebe. Častna. In nisem ravno tip človeka, ki bi bil ne vem kako plesno nadarjen, zategadelj me redkokaj samo od sebe premakne v zibanje. No, Trkaj me je. S svojo spontanostjo, naravnostjo in občutkom za publiko, pa čeprav je njegova zvezda šele prav vzhaja. Če dodamo k temu nehvaležne vremenske razmere za izvedbo koncerta - mraz in sneg - si vsi izvajalci zaslužijo čisto 10!

Večer se je nepričakovano končal v Areninem VIP-u (hvala, Mare ;)), kjer se je seveda nabralo kar nekaj družbeno-kulturno-glasbene (kisle) smetane tistega večera. Pa ne samo mariborske. Testenine z morskimi sadeži so teknile, pir tudi. Zelo lepo pa je bilo videti nekaj starih znancev in bivših kolegov, na katere sicer zgolj slučajno naletiš v času božično-novoletne nakupovalne mrzlice v kakšnem mega nakupovalnem centru.

Velika jajca

Kaj je narobe s percepcijo praznikov v zadnjih nekaj letih? Kot da ni dovolj, da se Božič prične že zadnji teden novembra, da iz dneva mrtvih nastane teden, da se Valentinovo začne koj po Prešernu... Zgolj načeloma razumem, a ne odobravam, da je interes kapitala tisti, ki forsira raztegovanje potrošniških praznikov preko razumnih meja. Kaj pri sveti indijski kravi pa je na Veliki noči takega, da se je začel rom-pom-pom okrog nje že v sredo?! Mar res prodajo toliko jajc, hrena šunke in čokoladnih zajcev več, da se izplača raztegovat še te praznike? Ne spomnim se namreč, da bi se kdaj poudarjal kak drug dan kot petek, ko so vsi nervozno kupovali ribe (in od kdaj ribe niso meso?), čeprav so bili pod kožo še zmeraj rdeči. Nedelja, ko je prišel na vrsto tako obilen zajtrk, da do torka ni bil nihče lačen, in pa seveda ponedeljek, ker je bil dela prost dan. Ti trije dnevi in nič več.
Skoraj vsak jutro, preden se odpravim v službo, je doma vklopljen radio. In ker mi jutranji program Radia City še najbolj sede, ga pač poslušam. In letos sem prvič zasledil, da so začeli gnjavit s tematiko Velike noči že v sredo. Groza! In potem se ni več ustavilo. Pravijo, da kjer je dim, tam so tudi zelhane klobase. Zato verjamem, da niso bili edini radijci, ki so to počeli. Reklamni letaki za šunko in potico so pa polnili nabiralnike že itak 10 dni prej. Morda bi pa moral samo zamenjat jutranjo radijsko postajo (in poštarja). City, tokrat en VELIK minus. Spet.

Kakorkoli, najbrž bo večina zadovoljna če bo pojedina teknila. Vse za velika jajca, debeli hren in ravno prav mastno šunko. Pa dober tek! Ah, pa potice ne pozabit...

Čakam...

Juhuhu, samo še par stopinj več, pa bo skuter spet v pogonu. Končno! Akumulator je menjan, v ponedeljek sem se že skuteriral do službe, potem pa jo je spet zagodlo vreme. Pri -2,5 Celzijevih me ne mika zmrzovati na moji rdeči kosilnici.
Sicer je pa danes dan za čakanje. Čakanje na honorar iz City Magazina, ki zamuja že kak teden, kar jim sicer ni v navadi. Čakanje na klic iz Rolana, kamor sem dal pregledat in sčistit tiskalnik, ker nekaj šteka. Poklicali bi me naj že najkasneje včeraj.
Še čakam na kaj drugega? Ja, nestrpno pričakujem 03. april, ko bo znana odločitev Stanovanjskega sklada RS ali nama je uspelo na razpisu za tržna stanovanja.

Dežek pada

Danes je bil spet športni ponedeljek. Ura in pol fuzbala, od katere 45 minut uživaš, ker imaš za prav toliko časa kondicije, preostalih 45 minut pa se vlečeš kot poljedelsko kljuse in loviš prepotrebno sapo. Ampak je vseeno fajn, da sprostiš še tisti kanček stresa iz prejšnjega tedna, ki se ti je trmasto prisesal v nek skrit kotiček in te še zmeraj pomalem kljuva. Vendar je danes sledil edini pravi stres-killer komaj po fuzbalu na domačem dvorišču.
Ko sem parkiral, ugasnil avto in izklopil luči, me je objela prijetna tema, prostor pa je preplavil pomirjajoč zvok dežnih kapljic, ki so nežno udarjale po pločevini avtomobila. Čudovito. In hudičevo učinkovito. Jaz in dež. Dež in jaz. Ujeta v popolnem trenutku spokojnega miru. Dežna simfonija po strehi Picassa, jaz pa dirigent brez palice, ki zgolj brezmejno uživa v sozvočju najbolj čistega produkta narave in pokveke umazane avtomobilske industrije. Balzam za dušo, obliž za duha, morfij za telo. Trenutek, ki bi lahko trajal večno...
...če le ne bi bilo dveh loncev iz prejšnejga tedna, ki sta v koritu neusmiljeno čakala, da ju pomijem ter tako razblinila idiliči trenutek kot milni mehurček. Slaba vesta ne počiva, neumita posoda pa na žalost počne prav to. Zato sem se pač zbasal iz avta, pograbil športno torbo ter jo odhlačal proti stanovanju. In - guess what?! Ne, posoda je še vedno bila tam. Sem zelo močno stiskal pesti, da so vmes prišle dobre vile in posodo pomile. Njente. Nada. Nulkomajosef! Dobre vile so odšle z lopato na lepše, očitno. Pa nič zato. Svoj resnično skromni prispevek v domačem gospodinjstvu rad pridam.

In ko se tako pomirjen vsedem za računalnik (ki je že včeraj malce nagajal), ugotovim, da sem fasal neki smrdjivi virus, tako da lahko sedaj računalnik zaganjam samo v "safe-modu"! Kar me je resnično raztogotilo. Beda. Pa je šla dežna spokojnost v silicijevo dolino...

Pravi ded

Ne, nimam cenzuriranega bloga. Samo dober teden se nisem spravil zraven. Kaj hočemo, obveznosti pobirajo svoj davek. Boljše one, kot država. In kaj bo danes dobrega?Dobro je zmeraj relativno. Ni pa relativno zmeraj dobro.
Skratka, pred kratkim (in tudi večkrat pred tem) sem bil, ponavadi v šali, konfrontiran z oznako "copata" in z vprašanjem ali sem "pravi ded". Kako si to razlagati, kje tičijo vzroki za to? Ampak najprej si je treba postaviti drugačno vprašanje in nanj odgovoriti.
Kaj sploh pomeni biti pravi ded? 25 falusnih centimetrov? Dva metra deset v višino in 120 kg? Si ne ne pustit solit pameti, predvsem od ženske populacije, bog ne daj od punce/žene? Opa! Pa smo tukaj. Bolj ali manj neposredno navezujoč se na zadnje vprašanje, se odpira široko debatno polje o tem, do katere mere si še "pravi ded", če storiš kaj po volji najdražje. Pa je debata o tem v principu popolnoma nepotrebna. Celo nesmiselna. Kaj hitro lahko namreč naredimo zasuk, nasprotni obrat, in se vprašamo, kolikokrat pa je kaj po naši (uklonilni) volji in se temu podreja "nasprotna" stran? In nenazadnje, čigavim željam (lahko tudi volji, če je želja komu terminološko sporna in stanju trenutka neprimerna) pa bomo ustregli, če ne ravno tistih, ki so nam najbolj pri srcu?
Dragi moji moški, dajte se najprej spomnit kako udobni in topli so copati pozimi, kakšno udobje nam nudijo, ko utrujeno nogo postavimo v mehek copat, ko vas kdo od trenutnih družabnikov označi z njimi. Pomislite na njihove (označevalnikove, ne copatove) očitne grenke izkušnje v odnosih, šele nato si vzamite očitek k srcu. Če si ga že morate. Jaz si ga že dolgo ne. Zato, ker sem mnenja, da bi delitev (gospodinjskega) dela morala biti drugače determinirana kot zgolj po spolu, čeprav mi v praksi to še zdaleč najbolj ne uspeva, in ker ne vidim razlike ter potrebe, zakaj bi ob enakih pogojih dva človeka v skupnosti morala opraviti različno veliko količino dela, me to najbrž ne naredi "šibkega" ter brez hrbtenice.
Moram pa priznat, da mi kljub (resnično) občasnem likanju, brisanju prahu, preoblačenju posteljnine, pospravljanju stanovanja in tedenskem sesanju ter pomivanju posode, še zmeraj niso začele rasti joške. Zatorej, dragi sotrpini, brez strahu, tudi vam ne preti ta mutacija, zato kar pogumno poprimite za kašno lahkotnejše delo v okviru skupnega gospodinjstva. Sem slišal govoriti, da metla ne sodi med težja "orodja". Kot primer, recimo. Le poskusite, brez skrbi!

Hja, kdo pa je nenazadnje "pravi ded" za mene? Vsi tisti, našteti na tej zgornji sliki (povečava) ;)
Ah, btw. pred dnevi je bil menda "naš" praznik. 40 mučenikov? Dobro, kaj pa naj ostali, ki ne pridemo v ta ozek krog?

Krajšanje...

... mi gre zelo na jetra. In sicer krajšanje pesmi na radijskih postajah.
Tistih, ki imajo v pedigreju samo zametek malo tršega rocka. Kaj ti pomaga, če vrtiš super-ultra-turbo-mega dobre komade, če najboljše in razpoznavne (ali pa tudi ne) dele pesmi izrežeš, skrajšaj in s tem prikrajšaš poslušalca?! Debilizem, če mene vprašaš. In prvovrsten, šolski primer cenzure. Če zavrtiš določeno pesem, jo zrolaj do konca, v celoti. Sicer je raje ne. Bo eterski čas bolj koristno porabljen. Kdo sploh kroji tovrstno predvajalno politiko? Lastnik, DJ, oglaševlaci?
Zadnji takšen primer, zaradi katerega sem porumenel (jetra pač), je bil predvajan na radiu Fantasy, ki se povrh vsega poteguje za Vikija popularnosti. Nak, fantje in dekleta, ne bo šlo. Tako ne. Lepo je, da vrtijo pravi stari rock (ne, Aguilera in Backstreeti ne sodita sem!), ki je na radijskih valovih takšna rariteta kot kaviar na vaških krožnikih, ampak koga pri tem vlečejo za nos? Tiste, ki komade poznajo, najbrž ne. In kateri del poslušalstva želijo sploh s temi sfriziranimi komadi pritegniti? Stare rockerje - zelo dvomim. Mlade rockerje - tudi ne. Poslušalca, ki misli, da je rock le urbana legenda? Mogoče. A tudi ta bo kmalu ugotovil, da ga vodijo žejnega preko radijskih valov. S tem malokoga pritegnejo. Sem jim pisal tudi mail na to temo. Zelo kratkega, zelo vljudnega. Pričakovano nisem dobil odgovora. Pa me to še najmanj moti.

Zgoraj omenjeni radio seveda ni osamljen primer. Radio 1, recimo. Ali pa Radio City, ki je nekoč, ko je bil še v povojih (in imel jajca na pravem mestu), vrtel tudi nekaj rocka. Žal so (pre)nekateri komadi pri obeh ugledali eter v skrajšani verziji. Hec št. 1 pa je ta, da se vzorec cenzure pri komadih ponavlja na relativno enakih mestih. Kaj pri peklenščku jim gre v nos pri solažah in malo trših rifih?! Pa se tukaj ne pogovarjamo o nekem hudem trash-black-death-para-gate metalu. Ne, to so rock balade kot Nothing Else Matters od Metallice, ali pa Sweet Child O' Mine od Gunsov. Nenazadnje More Than Words (Extreme).
In kdo ima na koncu kaj od tega, v čigav rog pihajo s tem? Se bojijo za krhke duše starih atejev in mamik ter ostale konservativne populacije? Bodo le-ti smatrali radijce za mamilopapeke, če bodo odvrteli en rock komad v celoti? Najbrž ne. Tudi poslušanost zelo verjetno ne bi padla. Obstaja pa seveda možnost. Kakor tudi verjetnost, da bi se jim zvišala. Pa smo posredno pri hecu št. 2, ki to v resnici sploh ni. Njegov kavelj pa je v tem, da se veliko teh postaj trka po prsih, češ, poglejte nas, upamo si! Vrtimo jih! Aha, po moje tudi. Upate si trkat po (zaraščenih) prsih, to pa je tudi vse.

Skratka, zelo bi bil hvaležen, če bi mi kdo, na meni razumljiv način, razložil, zakaj radijske postaje to počnejo. Hvala. Za lastno tolažbo sem si zato privoščil spodnji video. Privoščite si ga tudi vi!

Kalvarija pri Pekrski gorci...

... ali Veolija si spet mane roke. Pa ne zaradi (pre)nizkih temperatur ali dežja, ki nas je zbudil v torkovo jutro, temveč zaradi frdamanega invalidnega akumulatorja na skuterju. Po uspešnem nedeljskem vstajenju akumulatorja od mrtvih, je v ponedeljek spet spustil dušo. Očitno je predolgo spal spanec pravičnega ali pa (na servisu pravijo, da je to bolj verjetno) sem ga "hin rihtal" pri polnjenju. Čeprav je bil akumulatorski polnilec avtomobilski, je imel možnost nastavitve jakosti polnjenja. Le-to sem nastavil na 4 ampere, ampak očitno je bilo tudi to za pritlikavo skutersko baterijo preveč. Baje, da je šla ena akumulatorska celica, kar pomeni, da motor vžge samo, ko je akumulator docela napolnjen. Ko nekaj ur počiva v nedelovanju, pa sesuta celica pokaže roge in ti jo zagode, tako da lahko o zagonu motorja samo sanjaš.
Takšen je vsaj (predviden) scenarij, ki so mi ga predstavili na servisu, ko sem jim opisal zgodbo o polnjenju in mojem jutranjem besnenju v ponedeljek, ko skuter ni hotel pokazati veliko življenjskih znakov.

Sedaj mi pač ne preostane drugega, kot da nabavim novega. Akumulator, ne skuter. Kar bo, glede na vremensko napoved, še malo počakalo.

Dolgo je že tega...

Joj prejoj! Zdaj pa že skoraj ves teden nisem dropnil niti vrstice na blogeca. Bogec blogec... Malo sem pozabil, malo si nisem vzel časa. V petek zvečer je šel še napajalnik za modem rakom koračnico žvižgat, vendar smo (zahvaljujoč kančku sreče) bili v soboto popoldan spet on-line. Torej, saga od torka do nedelje v šetih delih:

1.del:
Čez vikend se je pri nama mudil Samuel Wilson (prvi z leve), starejši sin Nancy in Steva, ki sta (zraven Tine) poskrbela za prenočišče (in splošno dobro počutje ;)) v času najinega obiska ZDA. Samuel je zelo brihtno dete, ki sicer študira v Oklahomi matematiko in neke mednarodne zadeve, a se trenutno mudi na polletni "sort of" izmenjavi študentov v Grazu. In ker je mesto le lučaj piškavega oreha daleč od Maribora, sva ga povabila, da preživi vikend v našem okolju. Da se navežem na naslovno sliko - med Samuelovim obiskom sem izvedel za zelo zanimivo zgodbo, ki gre nekako takole:

Ime Oklahoma Sooners izvira iz časov delitve indijanske zemlje v Oklahomi, ko je ta zvezna država odprla svoje meje. To so storili tako, delitev zemlje namreč, da se je vsak, ki je bil zainteresiran (najbrž je bilo malo takih, ki niso bili), moral postaviti v vrsto na meji. Če sem si prav zapomnil oz. razumel, je sama delitev potekala po sistemu "nagrabi kolikor moreš". Seveda je bila zadeva z zemljišči totalni "boom", zato so te strice in tete, ki so kot krava na mleko grebatorsko čakali na meji, poimenovali "boomers". Ker se pa zmeraj najde nekaj prefrigancev, in tukaj tudi Oklahoma ni bila izjema, se je nekaj ljudi ilegalno izmuznilo (dobesedno prešmuglalo v pokritih kočijah) čez mejo in si predčasno prisvojilo svojo ped zemlje. In ker so prišli pač prej kot ostali, torej "sooner", je postala beseda "sooner" sinonim za takšne nepoštenjake. Beseda se je nakako prijela, z leti izgubila svojo negativno konotacijo in se sedaj meddrugim uporablja za univerzitetna športna moštva.

Seveda je zgodba širša in bolj kompleska, vsekakor pa je zanimiva.

2.del:
Slaba novica za Veolio, dedinjo ranjkega Certusa. Usposobil sem skuter (beri: napolnil akumulator) in v 63. poskusu je tudi vžgal. Sprve! Kar pomeni, če me ne bodo izdale prenizke temperature, ki jih napovedujejo za naslednji teden, da se jutri ne peljem več v službo peš. Peljem peš? Pa še kako! Na primer: če gre človek v službo z avtobusom, se pravzaprav pelje peš. Sploh, če mora dvakrat prestopat...grrr! Sončna stran Alp se je čez vikend pokazala v vsej svoji toploti, zato smatram, da ni več zadržkov, da se ne bi v službo od jutri dalje skuteriral. No, bomo videli...

3. del: Pripopal sem nov aforizem.

4. del: Blog ne smeš preveč razvajat, zato bodi za danes dovolj.

5. del: Ne, dovolj je, sem rekel...

6. del: ...