Če ima slovenski jezik kakšno posebnost, je to nedvomno besedotvorje, ki sliši na ime -izmi. Iz poljubnega samostalnika lahko tako rekoč ustvarimo ne-samo-enopomenski -izem. V zadnjem času je ena izmed takšnih bolj popularnih, in zato izpostavljenih besed, tajkunizem. In kjer je -izem, tam je tudi boj. Najsibo za ali proti. V tem primeru seveda proti. Čeprav ne verjamem, da se je državni boj proti temu pojavu deklarativno začel prav s to potezo. Katero? Aja, z aretacijami Zidarja & Co.
In kaj mene osebno pri tej zadevi najbolj bode v oči, pravzaprav v ušesa? Izjava, ne spomnim se več katerega podjetnika (tako zelo pomemben je), da bi lahko aretacije izvedli na nekoliko drugačen, položaju aretiranih pristojen način. Kakšen?! Da bi jim do marice položili rdeči tepih, ob njem pa postrojili častno četo vojaške policije? Da bi jim pravice prebrala varuhinja človekovih pravic ali celo sam predsednik? Morda pa bi jih morali le pravočasno posvarit, da bi imeli dovolj časa spakirati zobno ščetko.
Hec pa bi bil, ako bi kdo razumel besedo tajkun kot Thai-kum (tajkum). Tajski kum potemtakem. Kaj v kulturah južno od Kolpe pomeni postava kum, večini, ki je rojena vsaj okrog 80', ni treba posebaj razlagati. "Kum je 'institucija'", bi rekel Zahović. Če pa le-ta prihaja povrh vsega še iz Tajske - to ni več mačji kašelj. Sama sreča, da ni tako, saj bi se v nasprotnem primeru preganjalcem kartelnih tajkunov slabo pisalo. Thai-kum bi namreč bil precej raztogoten, če bi moral priti iz daljnega vzhoda mirit strasti na sončni strani Alp. Ampak to je že druga zgodba, ki bo morda razvita kdaj drugič...
Že stari slovanski pregovor je jel povedati: "Bilo kuda, Kiki svuda!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar