Poceni...

...in to po kakšni! Najprej bi človek pomislil, da je 1.200 € na kvadratni meter za novogradnjo ugodno, kar relativno gledano tudi je. Ampak pri Stanovanjskem skladu RS so očitno razmišljali, da je takšna cena morda preveč ugodna za mlade družine in prav takšne pare, ki si, v to sem dokaj prepričan, v veliki meri prvič sploh urejajo vprašanje lastne strehe nad glavo. Tem oz. nam bi naj bil prvotno Razpis 2007 tudi namenjen. V tem je SSRS namreč objavil razpis za nakup 88 tržnih stanovanj, s poudarkom na mladih družinah, mladih parih ter gibalno oviranih. Vsi pa imajo še dodatno prednost, če stanovanjski problem rešujejo prvič ali pa so varčevalci v nacionalni nategovalni, pardon, varčevalni shemi.
Do sem vse kot po maslu, dokler ti ne obelodanijo, da je obvezno zraven (dvosobnega) stanovanja kupiti tudi parkirišče. In to ne eno, marveč dve! In sploh ni druge opcije. Če hočeš kupiti stanovanje, dobiš, khhm, kupiš zraven še pripadajoča parkplaca. Cena: 14.000 €. Za parkiranje seveda. Stanovanje nanese še dodatnih zaokroženih 75 tisočakov. Ugodno? Malo morgen. In tako bi naj Stanovanjski sklad pomagal reševati stanovanjsko problematiko? Da te "vdrapnejo" za dodatnih 7 čukcev po parkirišču, ki bo po možnosti nato samevalo? Bravo, SSRS, pametno! Izvrstna poteza... Pa se tukaj vrh ledene gore komaj začne.
Stanovanja ne smeš prodati prej kot v 10 letih oz. če bi ga rad prodal prej, za kar morajo obstajati tehtni razlogi, moraš najprej dobiti soglasje SSRS, ki ima hkrati predkupno pravico, za nameček pa do neke točke določijo tudi odkupno ceno. Na kak način se ta cena nato odmeri, si lahko vsak sam prebere v 67 stranski (težko berljivi) skenirani notarski listini, ki se nahaja med razpisnim gradivom. Vse to, kako bi bilo drugače, v duhu preprečevanja (pre)kupčevanja z stanovanji. Yeah, right!
Nenavadno je tudi to, da ne moreš spreminjati kopalniške opreme. Še preden so dela zaključena, se razume. Normalno, da ne moreš vplivati na postavitev elementov in sanitarne opreme. Jasno. Da pa si ne moreš izbrati vsaj barve ploščic, tip "hajzla" in umivalnika ali pa obliko tuš kabine - ta se mi zdi malo bosa. In nato lahko samo upaš, da ti ne bodo položili kake "lejmerske" keramike iz 80'. Pa umivalnika, ki je po velikosti v tesnem sorodstvu s pljuvalnikom. Tuš? Obilo sreče.

Sicer pa, od klobase še noben pes ni umrl. In kakšno vezo ima to s stanovanji!? Prav tolikšno kot zgornji razpis z ugodnim nakupom. Važno, da bo na koncu pes sit, koza pa ne bo več mukala. Temu jaz pravim "težka naložba"!

Ni nam lahko...

Spet teletekst. Kaj bi včasih brez njega? Včeraj sem na strani 112 zasledil novico, ki oznanja, da je Rupel sprejel odstop Mitje Drobniča, političnega direktorja zunanjega ministrstva. Zakaj je moral oditi menda čivka že vsak vrabec in kaj je še podobnih ptic. Med drugim je na TTX-u zapisano tudi to: "Drobniča bo zamenjal državni sekretar Matjaž Šinkovec. Šinkovec je bil predtem direktor Sove, ki pa jo je moral zaradi uhajanja informacij in razkritja tajnih lokacij zapustiti." Enaka stvar se da prebrati tudi tukaj. Totali absurd, če me kdo vpraša. Pa me najbrž ne bo. To je približno tako, kot bi dali lisici paziti kokodajsnik ali kurnik, po domače. Več okrog tega najbrž ni treba napisati.
Pa naj bo dovolj o predstavnikih ljudstva. Danes je za mano maratonski dan. Z doma ob 7h, domov ob 21h. Medtem ko jo je Ines pobrisala za cel teden na Škotsko, so si moja ljuba mati zaželeli Pariza in jo tudi tja podurhali. No, roko na ledvico, tudi ta pot je (na žalost) službena in nic kaj prijetna, saj je krenila danes ZELO zgodaj zjutraj in se jutri pozno zvečer že vrača. Vse za delavsko oblast!
Je pa zato meni ostala na skrbi Mica, ki jo je bilo treba peljat na sprehod po sluzbi in se enkrat zvecer. Vmes pa v mesto dvignit kartuše, ki sem jih dal polnit, da bomo printali tudi kaj doma, ne samo v službi, pa v Bezeno (ovinek pred Rušami) do fotra mu pomagat urejat fotke za spletno stran lončarskega ateljeja Lorna & Črtomir, ki bo kmalu ugledala luč sveta. Nekje med vsem tem mi je še malo zakrulilo po lampeku, tako da je bilo treba potolažit še njega in je bila ura nekaj čez devet, ko sem stopil čez domači prag.

Tako, zdaj, ko sem zjadikoval in se potožil svojemu blogu, pa lahko grem v miru spit do konca metin čaj in v posteljo. Sajonara do sončnega vzhoda!

Rage Against The Machine - back in action!

Čista štala!!! :D Saj ne, da bi bila ta novica sveža kot vroče žemljice. Ampak moram jo deliti (vsaj sam s seboj). Rage Against The Machine are fuckin' back!!! Na to me je opomnil in spomnil nekdo, ki je imel zraven nicka na messengerju pripopan zgornji slogan. Sam sem ga le malo modificiral. Ampak najprej malo teženja z njihovo pestro zgodovino in nekaterimi dosežki. Bo čisto kratko:

Ustanovljeni so bili leta 1991 v L.A.-ju. Vokalist Zack De La Rocha je povzel ime po drugem (neizdanem) albumu svoje prejšnje skupine Inside Out. Po evropski turneji z Suicidal Tendancies, so 10. novembra 1992 izdali istoimenski album "Rage Against the Machine". Album je bil kupljen več kot 1.000.000 krat (verjetno še trikrat toliko presnet) in je na Billboardovi lestvici Top 200 čepel 89 tednov, z najvišjo uvrstitvijo na 45. mesto.
Njihovo delo je bilo nenehno zaznamovano z zavzemanjem za človekove pravice in da so zaradi tega tudi večkrat prenočili v kehi, ne rabim posebaj poudarjat.
Leta '93 so se pojavili (in čisto nič drugega) na glavnem odru Lollapalooza III festivala, a niso zaigrali niti tona. S tem so tiho protestirali proti t.i. P-M-R-C. (Parents Music Resource Center), ki je (bila) nekakšna hipokritska oblika starševske cenzure. Kako? V sliki tako - klik). Sicer so pa stali 14 minut goli na odru, z lepilnim trakom preko ust in črkami P M R C napisanimi na prsih (glej spet sliko). Ideja oz. slogan, ki je stal za tem protestom je bil, če ne bomo hitro ukrepali proti takšni cenzuri, kmalu ne bo več bendov kot R.A.T.M. Kar bi bila velika škoda, right?
16. Aprila leta 1999 so izdali drugi studijski album "Evil Empire", ki se je takoj zavihtel na prvo! mesto prej omenjene Billboardove lestvice. Februarja '97 je komad "Tire Me" prejel Grammy-ja za najboljši 'Metal performance'(?). No ja, Grammy je Grammy. Kmalu za tem so pričeli s serijo podpornih koncertov Jutujem (U2). Izkupiček iz teh nastopov so donirali raznim organizacijam in gibanjem kot na primer Mumia Abu-Jamal, FAIR, EZLN in Women Alive. V začetku '98 so R.A.T.M. posneli komad "No Shelter" kot soundtrack za film "Godzilla". "No Shelter" velja, pa ne samo za mene, za enega izmed oh-in-sploh komadov, ki so jih kadarkoli ustvarili. Spodaj je video spot omenjenaga komada. 25. oktobra 1999 je v Avstraliji, kot prvi državi, izšel 3. album "The Battle of Los Angeles". Kmalu po izdaji četrtega albuma "Renegades" leta 2k, ki je bil prvi popolnoma neavtorski album, so zaradi notranjih trenj razpadli.
Vir 1 Vir 2

In kdaj se je (ponovno) začelo? Aprila 2007 (tak pravi Wikipedia, čeprav imam v spominu, da je bilo to nekje v novembru ali decembru) so se rijunajtali na Coachella Festivalu. In od takrat dalje ga spet rejđajo naokoli.
In kje bodo zarejđali letos po Evropi? I, kje neki - na Rock Am Ring in Rock Im Park festivalu! Šestega in sedmega junija se bosta odvijala ta festivala in ni hudič, da mi ne bi ratalo uletet vsaj na enega. Vprašanje namreč, kdaj se bodo spet jezili na mašine v Evropi. Skratka, poletje bo še kako zanimivo. R.A.T.M., Euro 2008 v Avstriji in Švici in še kakšna zadeva se bo našla. Gladko!

Pimp my WinXP!

Res je nakaj časa trajalo, ampak čez vikend sem postal ponosni "lastnik" Vista-looka na klasičnih Windows XP-jih. Po tisoč in enem poskusu mi je uspelo, da sedaj moja Okna izgledajo kot kao žlahtenjša Vista. Zahvaljujoč dokaj podrobni razlagi na Tehničnih receptih in ščepcu sreče, mi je uspelo ustvariti izgled, kot je na zgornji sliki.Kako dolgo se bo zadeva obdržala bomo še videli, saj se mi zdi, da odsihmal računalnik malo počasneje (in slabše?) deluje. Ampak izgleda pa sila kul, sploh ta side-bar in transparentnost oken sta mega.
Seveda ima tudi ta zgodba zanimivo stran. Obstaja nek avtor, ki se podpisuje z nickom -kol!, ki je spedinal tako prepričljivo kopijo Vista-looka (in uporabnosti), da se je oglasil sam Microsoft in ga "vljudno prosil", če lahko umakne svoj izdelek z vsemrežja. Najbrž si je folk tako množično kopiral to stilsko preobleko za XP-je, da se je stari Bill ustrašil, da bo prodaja Viste drastično padla in je kojci ukrepal. No, morda je pa res kak uporabnik raje spimpal obstoječe Winse, kot zapravljal lep kupček evrčkov za nove Okne, ki baje itak malo štekajo. In res, preobleka je izginila z internetnih polic, a na srečo ne manjka zanesenjakov, ki skrbijo za to, da Microsoftovcem kljub vsemu sivijo lasje.

Skratka, danes lastiti si zgoraj omenjeno različico je greh in prestopek (dejansko!), ostale pa... ne? Upam. Upam pa tudi, da ne bo kdo v bližnji prihodnosti malo mehko potrkal na vhodna vrata in me obtožil kratenja pravic na intelektualni lastnini. Ampak ni važno, glavno, da je šik. Saj stil je vse, kajne?

Nole in da hauz

Djokoviću je uspelo!! Končno je osvojil svoj prvi Grand Slam, za nameček pa je tudi prvi Srb sploh, ki si lasti tak laskav naslov. Na žalost z Ines nisva uspela pogledati finala do konca, ker je danes odpotovala na Škotsko, v okviru projekta Comenius, ki ga furajo na šoli, in je bilo treba pravočasno spakirat riti do letališča v Grazu. Comenius je sicer ena lepa reč, manj sicer za mene, ker sem zaradi tega do petka sam :(, ampak terja veliko priprav ter dodatnega off-work dela, ki tu in tam ne zaobide niti neaktivnih udeležencev programa (beri: mojo malenkost). Vendar se ni za pritoževati, ker so ti opravki večinoma neobremenjujoči in mestoma celo zabavni.

Ah, še to. V zadnjih dveh dneh, sem bil tolikokrat konfrontiran z vprašanjem: "Joj, kaj boš pa zdaj jedel?!" (ko ne bo Ines op.p.), da vsem, ki bi jih zasrbel jezik po istem vprašanju, odgovarjam: "Nič, popolnoma nič! Ker si še nikoli nisem nič skuhal, ker ne znam odpreti hladilnika, kaj šele, da bi si znal odrezati kos kruha. V trgovini, kaj v eni, v vseh, se do mene obnašajo kot da me ni, kadar pa smo jedli kje "zunaj", si itak nisem nikoli sam naročil, tako da ne verjamem, da bi se mi zdaj posrečilo. Zraven tega se mi že na daleč vidi, da trpim lakoto, saj uvele kože, ki se mi obeša na tanke kosti, ni za prezreti. Moj upadel obraz zgovorno priča o podhranjenosti mojega telesa..."
Zatorej, zdaj, ko je več kot očitno in so stvari postavljne na svoje mesto, mi ni potrebno zastavljati tega vprašanja. Hvala.

Za dandanašnji bodi to dovolj.

Januar - mesec "suhega" športa

Ja, januar že dolog ni več zoglj belo obarvan. Ni še ravno čas žetve, a mesec zimskih športov ima vsako leto manj snega, temperature so zgodnje aprilske. Ali marčevske. Prava mala marčevska revolucija bi bila, če bi januar kar v sušec preimenovali. Marec pa v prosinec. In bi mahoma imeli prosinčevo revolucijo. Dobro, da ni kakšnega g. Prosinca na vladi, sicer bi lahko koj imel težave zaradi morebitnega klevetanja.

Šport. Na celinah, kjer se trenutno odvijata dva izmed svetovno bolj odmevnih športnih dogodkov, januarja sploh "ne poznajo". V evropskem smislu. Če odmislimo evropsko prvenstvo v rokometu, ki poteka te dni na Norveškem, sta, vsaj zame, najbolj vroča (dobesedno in figurativno) športna dogodka nedvomno OP Avstralije v Melbournu in afriški Pokal narodov, ki ga letos gosti Gana.
Včeraj sem med likanjem z desnim očesom gledal tekmo Egipt - Kamerun, z levim zrklom pa pazil, da si ne peljem z likalnikom čez palec. In kaj me je prešinilo? Kako je zanimivo, da Afričani nimajo nobenega naturaliziranega belca, Evropejci (ZDA-jevci pa itak) pa celo kopico. Seveda je tukaj posredi denar, politika in vse ostale stihijske sile, ki nam krojijo vsakdanje živlejnje. Kljub temu in kakorkoli butasto se sliši in bere, ampak je to ena izmed bistvenih razlik, ki jih lahko na prvi pogled opazimo. Pa ne bi bilo zanimivo videti jogurtni par nog opletati med 21 pari temnih? Za apartheidovce najbrž ne. Škoda. Druga, prav tako prijetna razlika, je navijanje. Miroljubno, zabavno, s polno glasbe in petja. Namesto gostih oblakov dima iz bakel, le glasba iz nativnih instrumentov. Bobni diktirajo ritem afriškega "turbo" folka, pri čemer je "turbo" na tem metsu resnično le sinonim za hitrost. Ker bi si povprečni Starocelinec pri plesanju na te ritme gladko izpahnil kak kolk, namreč. Skratka, zelo zanimivo iz kulturološkega stališča, manj iz športnega, ker so Kamerunci gladko popušili...

Kar se pa tiče tenisa, pa vse pove simpatični naslov nad člankom na portalu RTV SLO: Srbija Open v Melbourne Parku. Gremo "naši"!!

Psi & avtobusi

Včasih si prav svinjsko želiš, da bi se ti zgodilo kaj zanimivega. Pa se ti ne. Nekaj o čemer bi z veseljem poblogal. In kaj ti preostane? Pisati o tistih stvareh, ki se ti niso zgodile. Pa bi se lahko. Na primer, lahko bi se iz službe napotil domov ob 16.05. Pa se nisem, ker sem šel dve minuti prej. Ampak, lahko bi se pa mi zgodilo, kajne?

No ja, še zmeraj me preganjajo psi in avtobusi. Pa zakaj ravno avtobusi? In zakaj ne mačke? Zato, ker sem na mačke alergičen, na pse sem se pa spomnil neko jutro, ko sem se vozil z avtobusom v službo. Logična povezava je tako izpeljana. Torej, kako pa bi resnično bilo, ako bi gledali skozi pasje oči? Odgovor je odvisen nekoliko od tega, v kateri smeri bi gledali. Ali odznotraj ven ali od zunaj noter. Odločimo se raje za prvo možnost, druga najbrž ne bi bila preveč "apetitlih".
O tem kako psi vidijo svet, je bilo napisanega že precej. Eni pravijo, da črno-belo, drugi spet da barvno, tretji, da samo v enem barvnem spektru, četrti ... Kaj pa če samo barvno sanjajo, bi bilo mogoče? Predpostavimo, da vidijo samo črno-belo ali pa da ne vidijo določenega barvnega spektra. Ga lahko potem sanjajo? Se nam lahko sanja o nečem, česar ne poznamo? Zakaj pa ne! Kolikokrat pa ljudje sanjamo o stvareh, ki jih še nismo videli, okusili in izkusili. So zaradi tega izkušnje manj stvarne? Koliko ljudi, ki trdi, da sanjajo kako padajo z neskončne višine, je pa že resnično padlo z več kot pol metra? Ampak občutek (ki ga lahko posredujejo tudi misli) jim pravi, da padajo. In to z visokega in daleč. Pa v resnici ne poznajo kako je to in ne vedo, če izkušnja iz sanj ustreza budni realnosti. Pa jo kljub temu opredelijo kot tako.
Malo posplošeno, pa vendar - ne verjamem, da so psi pri tem izjeme in toliko drugačni od nas. Zato se mi zdi verjetno, da sanjajo barvno, četudi barvno ne vidijo. Ali da sanjajo rdeči šnicl, čeprav naj pasje oko ne bi zaznavalo rdečega barvnega spektra (tukaj).

Se mi pa sanja ne, kakšno vezo imajo z avtobusom. Pa vam? Ah, mimogrede - "moj" avtobus, s katerim se vozim v službo, je rdeč ...

Kdor nima v glavi...

... ima v tipkovnici. Ali obratno? Kakorkoli. Težava nastane, ko izjave prehitevajo dejanja in zdravo pamet. Simptomatsko tako za vladno pozicijo kot opozicijo. Nenazadnje tudi za mene. Za kaj se gre? Aforizmi. Dejal sem si, da bom prejšnjega zamenjal z novim vsaj vsak tretji dan. In? Tema. Nada. Nix. Nulakomajozef. No, saj ne, da ne bi hotel. Enostavno pozabim. Sicer pa so najbrž bolj sami sebi namen. Morda bi se pa moral prijaviti za kakšno vladno delovno mesto?

Vikend je minil precej ležerno. Malo tega, malo onega, pa je nedeljski večer tukaj. Na srečo ga ne bom preživel z Mariom. Zato pa mi ob trenutnem pisanju dela družbo prenos rokometne tekme Slovenija - Hrvaška. Našim kar dobro kaže - kdo bi si mislil. Čaka svast za netne prenose (www.rtvslo.si/ - zavihek Avdio/Video). Čeravno ga sedaj sodniki malo serjejo. Kaj malo, zelo!! Grrr...

Še vedno dolgujem post o psih in avtobusih, ampak enostavno časovno ne znese. V načrtu so nekatere stvari, ki vzamejo precej časa. Si kronik, če ti kronično primanjkuje časa?

Smrkizem

Absosmrkno fantastično! Smrkci praznujejo letos abrahama. Kaj je pa s štrumfi? Čisti popačenci izvirnega francoskega imena Les Schtroumpfs.
23. oktobra bo dan, ko je pred natanko petdesetimi leti v Belgiji izšel strip z malimi modrijani, kreatorja Pierra Culliforda. Peyo, ata in mama smrkcev, naj bi skoval besedo popolnoma po naključju. Med kosilom v neki restavraciji je iskal primerne besede, da bi poprosil kolega Andréa Franquina za sol. In rekel: "Passe-moi le schtroumpf". Podaj mi smrkca, torej. Nerodnost se je prijela in postala zaščitni znak stotnije bitij, ki jih preganja zlobni Gargamel. Beseda je od jezika do jezika nekoliko spreminjala formo, kjub vsemu pa bila prevedena v 30 njih.

Risanka, kot jo poznamo danes, je nastala v ejtisih (80'), v produkciji studijev Hanna-Barbera. Natančneje 1981. Predvajali so jo vse do leta 1989 in posneli, po podatkih uradne smrkne strani, 256 delov. Zasledil pa sem podatek, da jih je posnetih preko 400 nadaljevanj (tukaj). A to ni bila prva animacija možicljev, ki skriti prebivajo nekje daleč sredi gozda. Leta 1965 je v Belgiji izšel 90 minutni animirani film, z naslovom Les Aventures des Schtroumpfs. Sestavljen je iz petih kratkih risank, ki so jih predvajali v letih pred tem. In kdo je avtor, mestoma ponarodele, "Tidamtidamdam..."? Vader Abraham, nizozemski pevec, katerega najljubše sadje so smrgode. Šala. Ne, mislim, on je res avtor pesmi, samo smrgode...no, saj ni važno.

Šušlja se, da bi naj Warner bratje, ki so nosilci avtorskih pravic, izdali kompletno risano serijo na DVD-ju enkrat letos. Mar ni to enostavno smrkastično?! Čeprav bodo DVD zaenkrat razpečevali samo v ZDA, bomo že našli kakšnega goloba, ki bo zadevo s pošto spravil čez Atlantik. No, če ne prej, bomo vsaj takrat izvedeli točno število epizod.

Dajmo se še za konec spomniti nekaj tistih, ki prebivajo v gobanarskih hišah:

Papa Smurf - Ata Smrk
Smurfette - Smrketa
Hefty Smurf - Bistri
Brainy Smurf - Glavca
Jokey Smurf
Grouchy Smurf - Zmrda ("Sovražim ...!")
Handy Smurf
Lazy (Sleepy) Smurf
Clumsy Smurf - Klada
Greedy Smurf
Chef Smurf - Grebač
Vanity Smurf - Puhlica
Harmony Smurf
Baby Smurf
Farmer Smurf

Aboslutno pa ne smemo pozabiti na Gargamela ("Dobim vas, vse vas dobim...!"), Azraela in seveda legendarnega: "Lakom Laaačen!"

Malo mi je že izpuhtelo iz glave, kako so se imenovali vsi ti našteti v slovenščini, zato sem moral nekoliko pogledati spodnji link. Se kdo spomni še ostalih imen? Tudi sam sem bil enkrat v osnovni šoli za pusta eden izmed smrkcev. Le ugibate lahko kateri. In kdo je vaš najljubši Smrk(olin)?

Vojna in mir

Oglaševanje in njegovi letaki. Vsak dan znova. Vojna. Oglaševalski prostor je en velik ciklizem. Vojni ciklizem. Sploh reklamni letaki raznih trgovskih centrov. Ta oglaševalski cikel obsega dve, morda tri, faze. Prva, predpraznična faza, je t.i. faza napada. Bombardiranje z maso raznorazne hrane, od gore mesa, do raznih prazničnih jedi ter obilico dobrot za vse sladkosnedneže (z mano v prvih bojnih vrstah). Vse TAKO zelo ugodno in poceni, seveda. Terorizem v najbolj čistem pomenu besede, skratka.
Faza dva je seveda postpraznična ali v poznavalskih krogih imenovana faza slabe vesti. Je t.i. faza umika. To je tisto obdobje propagiranja, ko pridejo na vrsto zaprašene fitnes naprave in nizkokalorični shujševalni napitki. Na slikah pa jih propagirajo same vitke in vitki. Knock, knock, knockin' on guilty conscience door!
Po, včasih tudi med, obema ciklusoma pride na vrsto obdobje navidezne sprostitve ali lažnega zadovoljstva. T.i. pripravljalna faza - za naskok na 'shujšane' žrtve, ki začenjajo počasi izgubljati stik s povišanim holesterolom in sladkorjem, odvečnimi maščobami... Oglaševanje tega obdobja je v znamenju (kao) zdrave hrane: čajniz fud, sadje, zelenjava, žitarice in podobne morali-bi-jo-jesti-čez-celo-leto-in-ne-samo-občasno hrane. Kar pa naenkrat ni več poceni, ampak dražje od nekdaj najdražjega žafrana. Zato, logično, komaj čakamo, da napočijo prazniki, ko bo spet vse zelo poceni in bo naša vest ponovno zazibana v sen nezmožnosti izbire zdrave jedače. Ker je pač nezdrava tista, ki tekne in je znova tako zelo ugodna. In na tem mestu spet udarijo. Iz zasede. Teden dni prej kot vsi pričakujemo. Prazniki so spet tukaj - sicer komaj čez mesec dni, ampak kaj bi to, letaki so že stiskani!
In tako se obračajo meseci, bežijo leta. Letaki, ki postajajo vse bolj samostojni oglaševalski časopisi, pa spreminjajo zgolj datume. Forma in vsebina ostajata več ali manj enaka.
Nabiralniki pa so postali že pred pol leta premajhni, da bi prebavili vso množico občil, ki nam jih dnevno zadegajo skozi poštne reže. Pa da ne bi kdo mislil, da je to kakšna nova teorija zarote (ker je?), da je to samo plod moje domišljije. To so ugotovitve, s katerimi nam dnevno strežejo v prepolnih poštnih nabiralnikih. To so novice, ki nam jih latentno (ah, kako ljubim ta izraz) sporočajo medvrstični stavki prehrabene propagande.

Zato, dragi trgovci, ne bodite začudeni, ko bo na vašo mizo priromal odškodninski zahtevek zaradi skrivljene poštarjeve hrbtenice...

Šverc komerc...

.. in to pri tako rosno mladih letih. Skupaj jih imata dobrih 11. Za kaj gre? Danes sva dobila ob 9h zjutraj na obisk moji dragi sestrici. In ker sama zaenkrat nimava otrok, je dokaj logična posledica, da nimava pretirano veliko igrač. Razen plišastih. Otrokom začne najbrž hitro presedati, če 'morajo' zmeraj, kadar pridejo k starejšemu bratu na obisk - risati. Pametne punce so zato prinesle igače s seboj. A kaj, če doma ne dovolijo nositi igrač izven hiše? Potem jih je pač treba prešvercat! Ja, to je beseda, ki me je ob prihodu majhnih navihank pričakala (nepripravljenega).
"Vesta, imava nekaj igračk s seboj. Sva jih prešvercali!" S težko zadržanim kolikor-se-je-dalo-resnim obrazom sem ju vprašal: "Zakaj pa sta švercali?" "Ker ne smeva nositi igrač s seboj..."
Ah, ti starši! No, resnica je seveda zmeraj nekje vmes. Ni zaželjeno, da otroci nosijo lastne igrače v vrtec, saj jih je tam več kot dovolj za vse. In tako je manj možnosti, da pride do prerekanj kaj je moje in kaj tvoje, ter razkazovanja v stilu jaz-imam-več-in-boljše-in-sploh, kot ti. In tega se pri Nali in Anini doma držijo, kar je tudi prav. Sta si pač pravilo iz vrtca malo prikrojili in ga razširili na obiske. Je že tako, da živimo v dobi neizprosnega podjetništva in učiti se je treba začeti čim prej!

Kateri pravi podjetnik pa ni nikoli nič prešmuglal in s tem obogatel?

Hladno pivo

Ne, beseda ne bo tekla o večnem rivalstvu med Laškim in Unionom (pssst...Union nekako bolj teče... ;)). Čeprav bi tudi o tem veljalo kakšno napisati.
Ne, tokrat se bomo šli malo nostalgije. Malo sem brskal po glasbenih spominih in iz naftalina privlekel Hladno pivo! Ah, ta mladost, čez vodo skače, kjer je most. Danes pa ni ne vode, mostovi pa so porušeni. Pa kaj bi o tem...
Na Hladno pivo sem se pravzaprav spet spomnil ob prebiranju Tininega bloga, kjer piše o sarmi . Ko smo ravno pri sarmah. Na strani www.sarma.com se da med drugim prebrati tudi tole: "SARMA's job is to make your business more profitable through quality services and support!" Kakorkoli, nazaj na Hladno pivo. Kdorkoli jih je poslušal, je najbrž v spominu ohranil, kaj dugega kot - album Džinovski. Komadi (prednjačijo seveda besedila)- Sarma, Buba švabe, Für immer punk, Heroin, Trening za umiranje - so nepozabni. Seveda tudi ostali niso od muh, ampak nekako so se mi tile najbolj obdržali v glavi. Tudi po (od oke) desetih letih, kar sem jih nazadnje poslušal, so vrstice besedil prihajale kar same od sebe na jezik. Jasno, da sem si zraven pel, ko sem jih poslušal. Sem pa bil sam, tako da brez strahu za Ines in njeno zdravje.:)
So pa besedila bolj pozitivna in hudomušna, kot bi človek sklepal po njihovih naslovih. Na spletni strani od benda se dajo ti komadi tudi poslušat, tako da, kogar zanima - pod diskografijo jih najdete.

Zdaj sem pa postal lačen in žejen hkrati, ko se toliko o jedači in pijači piše. Mogoče pa sarma in mrzli pir niti nista slaba kombinacija. Hmm...navali narod!


O tem, kako psi vidijo avtomobile in če bi se lahko vozili z avtobusom, pa več jutri...

Tema

Mrk. Mrk vlada momentalno na tem blogu. Potrebne so spremembe. Ukrepati je treba hitro in učinkovito!


Kar pomeni, da se nikakor ne smem zgledovati po naši vladi...

Kopačke vs. zlati šuhi

Danes sem preživel relativno zanimivo popoldne - na fuzbalu. Lahko bi dal možgane na pašo tudi pri kakšnem drugem športu, se strinjam, ampak je Maribor bolj nogometno kot vaterpolsko ali balinarsko mesto, zato je bila izbira nekako logična (beri: rad imam pač fuzbal!). Vseeno pa se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi pogledal na zadevo tudi malo iz "moje" perspektive. Ujel sem se namreč, kako sem ubrano v mislih pel zraven Viol, ko so se na vsa grla drle: "Ubi, ubi, ubi žabara!!!" Igrala se je tekma Maribor : Olimpija (ja, zmagali smo). Pa se mi načeloma zdi takšno navijanje precej neumno in popoln strel mimo. V nekem trenutku sem se zazdel mimo tudi sam sebi. Da te množične emocije potegnejo tako zraven, ccc... Ampak, hej, očitno bo že nekaj malega na (Durkheimovi) kolektivni zavesti, pa čeravno v najbolj primitivni obliki. Pa kaj bi to...
Ampak je bilo kljub vsemu fajn. Se prepustiti množični evforiji ob doseženem zadetku v zadnjih sekundah (naslednje) četrtfinalne tekme ter vzdihovanju ob zapravljenem zadnjem penalu. Ja, izgubili smo. Ob tem pa; stari Rimaljani so bili po svoje asi. Že takrat so vedeli, kako se reči streže - kruha in iger. Ljudstvo bo zadovoljno in tiho. Čeprav je danes kruh vedno dražji, (te) igre pa tudi niso zastonj.

In kaj imajo pri vsem tem zlati čevlji na sliki? Nič pametnega. Pred nekaj dnevi sva z Ines pohajkovala po mestu, obligatorno zavila v H&M, kjer sem na polici uzrl te žlahtne čevlje. Pravzaprav so mi bolj padli v oči, kot da sem jih videl. In ker spet nisem mogel iz svoje kože, sem jih enostavno moral ovekovečiti - in objaviti.
In kakor ne gre obuvati kopačk za vsako priložnost, predvidevam, da tudi takšni čevlji več samevajo omari, kot se smradijo na krhkih nožicah pogumne princeske, ki si jih je samozavestno kupila.

In ne pozabit, danes se začnejo razprodaje! Mogoče so pa znižani?

Prvi v 2008 ...

... bi se najbrž moral začeti z: "Vsem želim vse naj! Obilo sreče, zdravja, lastnega zadovoljstva in bla bla bla..." Saj takšne in podobne stvari želimo drug drugemu vse leto, kajne? Zaman je, če (za)želimo dobre stvari samo ob prelomu leta ali rojstnih dnevih. Enako licemersko, kot bi počastili spomin na mrtve z eno svečko zgolj 1. novembra, sicer pa ne. Če ne nosimo ljudi v srcu in mislih čez vso leto, samo tisti delček sekunde, ko besno pritiskamo na "Send message", nič ne pomeni. Pomaga še manj. Mogoče le za spoznanje naši slabi vesti.
Zato vsi, ki ste se priklikali do sem preko direktnega linka v e-poštnem nabiralniku - spomnim se na vas. Ne samo takrat, ko prečešem telefonski imenik, z namenom, da izbrišem zastarele številke. Tudi kdaj, ko bi vas (lahko) poklical, pa vas ne. :)

Nazaj k novoletnim željam, obljubam, ciljem... Mislim, da če si vsak v tem letu izpolni tri uresničljive sanje, se bo čez leto dni zadovoljno ozrl nazaj z zavedanjem, da je storil velik korak naprej (pot naj nam bo cilj). Ob tem pa ne pozabimo, da obstajajo tudi želje, ki niso naše, izpolnimo jih pa lahko. Včasih celo mimogrede.
Moji trije cilji so sledeči:

1. Opraviti čim več izpitov na faksu (več kot lanske 4)
2. Olajšati se za čim več kilogramov (več kot za lanske 4)
3. Spraviti v red moj "nesrečni" nos (ki že 4 leta nič ne voha)


In kaj so vaše "Zaobljube 2008"?