Poštar zvoni samo...

...kadar ne trka. Vse je možno, če imaš sposobnega poštarja. Ali pa le tri stranke na enem naslovu. Od katerih ene ni, ena je samo ena, dva sva pa Jarha. In tako naju je našla zgornja švedska voščilnica. Brez problema. Meni se zdi kul in posrečeno. Sploh, ker je voščilnica od človeka, ki na "slepo" stopi na pravi avtobus, v pravo smer, izstopi na pravi postaji in te v bistvu najde sprve, čeprav mesta, okolice in njegovega javnega prevoza pravzaprav ne pozna.
Istega naslova z avtom in GPS navigacijo ne najde. Svaka mu čast!



P.S.: Menjam orehovo/čokoladno/makovo potico za kruh.

Valuev vs. Holyfield

Kaj pa to? Kaj pa ko bo boks v živo na Šport TV-ju? Čeprav si bosta nasproti stala športna starčka (Valuev 35 let, Holyfiled 46!), so izgledi za zanimiv boj več kot obetavni. Tudi statistika enega (Nikolaj: 49-1, 34 KO) in drugega (Evander: 42-9-2, 27 KO) ni od muh.
Orjaški Rus mi sicer nikoli ni bil najbolj pri srcu. Roko na (to isto) srce, najbolj simpatičen res ni. Zato pa mi je bil Evander od nekdaj prava boksarska postava. In kdo ga ne pozna najmanj po tistem legendarnem matchu s Tysonom, ko mu je ta odgriznil del desnega uhlja?
Ta borba prinaša najbrž več vprašanj kot od odgovorov. Če samo pogledamo, kako različnih postav sta velemojstra težkih pesti. Na uradnem tehtanju je imel 2,13 metra visoki Valuev 140 kg! Holyfield z dobrih 1,89 m tudi ni nek možicelj, a proti Rusu izpade pravi revček. In to kljub svojim ne ravno skromnim 97 kilogramom, ki jih je prinesel na tehtnico. O tem, da je Holyfield poklicni boksar skoraj tako dolgo, kot je Valuev star, je nesmiselno razpravljati. A kar je pri temu kronološkemu dejstvu bolj zanimivo - "The Real Deal" je še zmeraj je živ!
Tako ali drugače, jutrišnji večer bo v znamenju kokic in boksa. Kdo se mi pridruži?

Inšpektor Derrick

V čem je finta? Zakaj se spomnimo in omenjamo ljudi ter njihove dosežke predvsem takrat, ko je že prepozno? Takrat, ko preminejo? Nimam pojma. Clueless. No, če bi želel in hotel bi se najbrž že dokopal do vsaj kakšnega, če ne že do takšnega in drugačnega odgovora. Pa se mi ne. Naj ostane pri zgornjih vprašanjih.
Derrick. Horst Tappert v resničnem življenju. Ampak zame samo Derrick. Stric policaj in njegova krimi serija, ki mi prikliče v spomin lepe trenutke otroštva, ki sem jih preživel pri babici. Sama je bila mega oboževalka dobrih starih nemških krimičev, a najbrž ga ni bilo čez Oberinspektorja Derricka. Menda je v 281 nadaljevanjih razvozlal prav vse primere, razen enega. No, še en "nerešen primer" je ostal - on sam. Ali pa bi bilo bolje, če bi napisal, da ga je v 85. letu rešila smrt?
Ne vem. Danes že drugič, kar se sicer sila redko zgodi. Vem pa, da je bila serija za svoje časa zelo gledljiva, takšna je najbrž tudi danes. Škoda, da takšnih več ne delajo...

60 ur na teden?

Kot zmeraj, malo za časom. Pa nikoli resnično prepozen. Kakorkoli, val ogorčenja nad predlogom EU-ja o uvedbi 60 urnega delovnega tedna se je nekoliko polegel, čeprav bo evropski parlament o tem razpravljal šele čez tri dni.
V neki izjavi na radiu pa sem zasledil, ne spomnim se več na katerem in kdo je to dejal, da je takšna direktiva pravzaprav čisto na mestu, saj naj bi sedaj ne imeli delovnega časa na papirju in v takšni obliki sploh ne reguliranega. Posledično bi lahko že sedaj teoretično delali tedensko precej več. Vendar sem prepričan, da to ne drži in tudi sicer se mi to zdi malce za lase privlečeno. Je pa res, da praktično marsikdo že danes preseže normativnih 40 ur na teden, tako da se za ogromno ljudi sploh ne bi nič spremenilo. Morda le to, da sedaj < sarkazem > upravičeno tarnajo, po sprejetju direktive, pa bi bilo takšno tarnanje "neupravičeno".< /sarkazem > Skratka, najbolj ironično pri celotni zadevi se mi zdi to, da glede na trende ne bodo imeli nikomur sploh podaljšati delovnega časa. Tistim, ki sreča ne bo naklonjena in bodo pristali pri največjem slovenskem podjetju (beri: Zavodu za zaposlovanje), bo delovni čas ostal le granko-sladki spomin, pri marsikaterem podjetju (MLM, Hidria...) pa že sedaj uvajajo 36 (ali celo 32) urne delovnike, ker preprosto ni dovolj dela. Tako vsaj pravijo.
Sam se sicer ne bojim, da bo ta direktiva v tej obliki prišla skozi takšna in drugačna (ne)strokovna sita, tudi skozi tisto zadnje odločilno ne. Kljub temu pa nisem optimist. Pobuda se ne bo pozabila, najbrž se bodo vse vpletene strani srečale nekje na sredini. Recimo pri 55ki. Seveda bo v kompletu novih obveznosti delavca, tudi kupček dodatnih obveznosti za delodajalca. Na žalost slaba praksa kaže, da v takšnih primerih (kot da je bilo sploh kdaj kako drugače?!) delodajalci zlahka pozabijo na svoje dolžnosti, na pravice/dolžnosti delavcev pa nikakor. Vse v okviru družbeno sprejemljivega, kajne? Pa čeravno že zdavnaj izven zakonskih okvirjev...
Torej, 60 ur na teden? Podobno vprašanje, kot da bi mama Cankar vprašala ta malega: "Ivan, črna kava?" "Nein, danke Mama!"

Nakupovalna mrzlica ...

... ki te zlahka pogreje. Končno mi je uspelo na komp naložit slike z moje Motorole V3, ki že krepko kaže svojo dotrajanost in se ji le redko zljubi vzpostaviti povezavo z računalnikom. No, zadnjič je imela dober dan, ki sem ga izkoristil za dolpoteg fotk, ki sem jih v zadnjem času posnel.
Med njimi je tudi zgornji utrinek, ki sem ga pred kratkim ujel ob zapuščanju €parkovega parkirišča. Halo?! D?! In kaj je še vse izumetničenih vzklikov ogorčenja?! Do kam seže človeška nemarnost, indiferentnost, lenoba, oholost ali karkoli-že-to-je? Ne verjamem, da je problem v voziček-pubecu, ki ne vozi pravočasno aluminijsto žičnatih štirikolesnikov na svoje mesto in pusti, da se jih nabere (pre)dolga vrsta, ki sega čez polovico cestišča. Problem je seveda v vozekih, ki pustijo nakupovalne vozeke, kjer jim je pač najbolj priročno in najmanj naporno. Ker jim je, lahko mi verjamere, hud napor in neizmerna muka, peljati voziček nekaj metrov naprej (ali nazaj, odvisno od perspektive), do bolj primernega mesta. Ne, res je veliko bolj enostavno, "gurat" enega za drugim v tistega pred vašim. In zraven si peti prirejen stih tiste narodne - "o le naprej, o le naprej, dokler je še placa kej...". Le da je tokratni protagonist dogajanja nakupovalna "šajtrga", namesto barčice.
No, naslednji biser je kar iz UKC Maribor (bivša SBM). Še pomnite, tovariši? Ker zlomek, ki sem si ga nesrečno zvil, kar ni hotel dati miru in se pozdraviti tako kot treba, sem teti zdravnici zagnjavil za fizioterapijo. Hvala moji občutljivosti, ker je enkrat za spremembo bila terapija uspešna in sem koj za tem spet lahko utrjeval moje udobno telo na fuzbalskem igrišču. Zato sem seveda moral 14 dni obiskovati strica fizioterapevta in med čakanjem, da pridem na vrsto, sem si krajšal čas s kroženjem po čakalnici. In kaj uzrem? To:


Dvoje vrat, trije napisi. Problem? Jaz mislim da. Vsaj iz vidika emancipacije. Če že mentalno ne uspemo sprejeti unisex WCjev, s čemer (in s kateremi) v končni fazi ni nič narobe, potem bi lahko imeli vsi ali poseben vhod ali vsaj skupnega. Ne, tako imajo "moški" svoj vhod in tablo/napis, "ženke" in "invalidi" pa svojega - skupnega. Seveda, invalidi potrebujejo prilagojene sanitarije in posledično tudi svoj vhod. Se mi zdi normalno. Vendar se bojim, da večina podzavestno smatra ljudi s posebnimi potrebami za "one" in ne "nas". Kar je seveda problem. V kolikor je moje razmišljanje o tem verjetno, potem lahko tudi pomeni, da nekdo, ki uzre tak skupen napis na vratih WCja, nehote poveže in najde korelacijo v naslednjih elementih: ženske imajo isti vhod kot invalidi (torej so jih postavljalci oznak izenačili z invalidi), invalidi so hendikepirani, so "oni", torej so takšne tudi ženske. Verjamem, da je realnost daleč od napisanega ter da je to zgolj plod mojih blodenj, kot posledica utrujenosti od premnogih krogov po čakalnici. Mogoče sem samo jaz tisti, ki imam s tem probleme. Ampak takšna in podobna paranoidna razmišljanja, so se mi kljub vsemu vsilila, ob gledanju teh nesrečnih vhodov v prostore, kamor še cesar gre peš. Najbrž tudi cesarica.

Ovce in ovčarji

Ni skrivnost, da me mnogokrat, predvsem v poletnih mesecih, ob vikendih prebudi blejanje ovac (skoraj se mi je zatipkalo ovčje meketanje), ki brezskrbno mulijo travo pod spalničnim oknom. Pravzaprav prijetna budnica, čeprav se morda komu sliši drugače. Stvar postane nadvse zanimiva, ko jim v ovčjem jeziku voščim 'dobro jutro' nazaj. In one spet odvrnejo 'beeeee' (dobro jutro). In tako lahko traja ta pingpong 'beeejev' kar en čas. S to evidentno razliko, da ne eni strani okna bleja zmeraj ista oseba, na drugi pa odgovarja ponavadi vsakič druga žival. Kdo je zdaj tu večja ovca (tele)?
Glavni hec je pak drugje. Če se ne motim, sem včeraj v Večeru zasledil prispevek o tem, kako so v protestantski Nemčiji strnili vrste in ustanovili Božičkov hate-club - da poenostavim. Da malo malo manj poenostavim, so pravzaprav ustanovili Miklavžev love-club. Ok, da malo zakompliciram, gre v bistvu za to, da se v tem društvu zavzemajo za ponovno obuditev praznovanja/obhajanja/čaščenja/zapravljanja-€-v-čast sv. Nikolaja a.k.a. Miklavža, namesto skomercializiranega Božička. Ker so pač mnenja, da je debeli belobradi Božo (preveč) vsiljen s strani zahodnoatlantskih zaveznikov, rahlo pedofilen ter brez humorja, Miklavž in parkelj (bi ga moral pisati z veliko?) pa sta avtohtoni figuri časnith mož, otrokom za vzgled. Da poenostavim.
In sem razmišljal. Nedolgo tega smo imeli, zdaj kar naenkrat ruskega, Dedka Mraza in večina ni imela nič proti. Nasprotno.
Smo menjali sistem, posledično miselnost, takoj za tem še hrbtenico. In smo dobili Božička. Večini je bila sprememba pogodu.
Sedaj pa postaja en izmed največjih ameriških izvoznih artiklov trn v peti neo-tradicionalistom? Tudi prav. Pa predpostavimo, da jim uspe. In je naenkrat alfa in omega družinskih srečanj, sprav in razprtij ter osiromašenega proračuna, lik svetega Nikolaja (Zdravstvuj, Nikolaj!). Bo koga motilo? Malokoga, sem prepričan. In kdo je v tem primeru ovca?

In kako daleč bi morali iti, da bi prišli do nevsiljenih običajev? Bi morda morali obhajati praznik Morane, slovanske boginje smrti in zime? Namreč vsi prej našteti maliki imajo skupni imenovalec. Zimo in obdarovanje. Morana in obdarovanje? Zakaj pa ne. Dandanašnji je mariskomu nekogaršnja bridka smert tudi darilo. Oporoke, nujni deleži in zapuščine so prava mana v današnjih trdih časih ultra-mega-turbo materializma. Pa dajmo črni humor, cinizem in sarkazem na stran.
Vedno bolj sem mnenja, da smo ljudje večje ovce kot ovce same. In naenkrat se mi zazdi, da moja jutranja ovčja pomenkovanja niso več tako zelo nenavadna.

Hologrami

Kdor je spremaljal razplet predsedniških volitev v USA, je morda zasledil na CCNu nov in zanimiv - kaj nov in zanimiv, do sedaj edinstven! - način javljanja v živo - s pomočjo pravega pravcatega (3D?) holograma.
Zakon!! Cocktail Vojne zvezd, Star Treka in sedanjosti.
Ne spomnim se več točno koliko, vendar je novinarko, ki se je javljala s terena, snemalo nekaj deset HD kamer. No, saj tak hudo-orto-mega-kul-šponarsko se res ni videlo, ampak sama ideja, da postaja to počasi realnost, je fascinantna. Hkrati pa to pomeni, da bo še nekaj Ljubljanice pod dravskim mostom preteklo, preden se bomo takšne tehnologije lahko posluževali v domačih dnevnih sobah, pa vendar - korak je bil storjen.
Podrobnejši opis lahko preberete tukaj ali pa tudi ne.

Avstrija, Bau-max hiška in zli nameni

Kaj pa Österajheri in njihov sedaj že kar famozni napis? Pa Haiderjev duh, ki je še kako živ? Največji hec pri tem pa je, da sva se z drago ženo (s katero imava na današnji dan za seboj 4 mesece srečnega zakona :))) nedavno tega smukala po teh vzorčnih hišicah, se malo pasla po njihovih katalogih in kradla - ideje. Kaj drugega namreč te hiše nimajo za ponudit. Ideje in tu ter tam kakšen prospekt. In to je to. Me prav zanima, kaj bi naj ti nepridipravi sunili. Plastično sadje, mogoče?
Je pa ta napis več kot žaljiv, saj nas vrača v jeklene čase hlapčevanja pod Avstro-Ogrsko. Brez dvoma. A so takšni napisi, vsemu zgražanju navkljub, dobra iztočnica za nekatera zanimiva razmišljanja. To, da je napis 1/4 angleški in 3/4 nemški (avstrijski), je še najmanj sporno, čeprav s tem kaže dve stvari - razen najbolj očitne, da pisec ne obvlada najbolje angleškega jezika, predvsem to, da je avtor opozorila očitno smatral, da "Slowenen + Kroaten" ne znamo dovolj nemško, da bi si "zaslužili" vsaj enojezičen napis. Očitno je poanto dvojezičnih tabel malo napačno razumel. Ušlo pa mu je tudi dejstvo, da Janezi in Kockasti že desetletja trosimo znaten znesek BDP-ja v njihov erar, zatorej smo se najkasneje v tem času še kako dobro priučili jodlanja. Pardon, avstrijske nemščine (če kot taka sploh obstaja).
Zanimiva je delitev oz. predsodek (pa nevednost in posploševanje), da kradejo samo Slovenci in Hrvati. Izpostavljena sta torej dva naroda. Pa se zaradi tega sploh ne čutim posebej prizadetega. Bi pa bilo zanimivo, če bi vstopil v hiško Bosanec ali Srb, morda celo Črnogorec, katere bi začel strumni hišni čuvaj naganjati ven z besedami, če morda niso videli table?! Seveda so jo, ampak na njej njih pač ni. Pa s tem ne želim nakazati na možnost, da so oni kradljivci. Daleč od tega. Stigma je pač takšna, da če bi imel pisec sramotnega napisa več časa (in znanja kako se kakšen narod napiše v njemu lastnem ali vsaj razumljivem jeziku), bi na list stlačil verjetno še "Jugoslowanen", pa Romuni in Bolgari ne bi izostali, Albance in vzhodnobaltiške državljane ne smemo pozabiti. Da bo stvar bolj zanesljiva, dodajmo še barvo kože, las in nohtov. Ah, tu imamo še veroizpoved. Morda bi bil seznam krajši, če bi na vrata izobesili kratek napis, kdo so tisti, ki vstop imajo. Pa prosim brez kavcije!
Še bolj zanimivo je vprašanje ali je to opozorilo plod samostojne iniciative tam zaposlenega ali vodstva Baumaxa. Verjetno gre za nastrpnostni izpad posameznika, ki ga tarejo vsakodnevne človeške tegobe in si da pač duška tam, kjer si ga ne bi smel. Ne predstavljam si, da bi bila to odredba koga iz vodstvene strukture podjetja. Vprašanje, komu bi v tem primeru v bodoče še prodajali nebesa na zemlji (beri: lasten domek v obliki hiše).
Sicer pa, če s(m)o pohopsali vse kar ni bilo pribito z žeblji (če ta izjava drži), sploh ne vidim potrebe, da bi tak napis sploh še bilo potrebno izobesiti. Itak je prepozno. Morda pa se je napis zgodil prav 31. oktobra, na dan reformacije, in so zaposleni ravnali le v duhu starega Martina ter pribili na vrata eno samo tezo.

Za na konec. Kaj je rekel mali Janezek, ko ga je hudi severni sosed po dolgih kradljivih prstih? "Au, stric!"
Je že tako, da smo včasih hodili po riž k Debeli berti, danes pa po šraufe in žeblje v Bau-maxa.

Nekaj pokazateljev...

... da imaš več kot "le nekaj" kilogramov preveč in da v zadnjem času ješ več kot ponavadi (beri: si se zredil kot prase):

- skuter "pije" precej več bencina kot ga je sicer, čeprav si pred kratikm opravil servis in voziš zelo vzorno
- za britje porabiš precej več pene kot si jo včasih (podbradek pač terja svoj davek)
- v pasu delaš dodatne luknje, a v obratno smer kot je to sicer navada
- šal si lahko sedaj oviješ le enkrat okrog vratu, čeprav si ga lahko pred kratkim še 2x
- v "All you can eat" restavraciji te vljudno prosijo, če bi lahko počasi šel domov
- v McDonaldsu naročiš družinski menu samo zase
- poobedek pred in po kosilu (zajtrku in večerji) postane nekaj normalnega

No, še zmeraj pa je najbolj preprost način enostavno stopiti na tehtnico, se pogledati v ogledalo in si priznati: "Mater, sem postal udoben. Ne debel, udoben!"

Cockta film

Kot da ne bi imel boljšega dela (in najbrž ga res nimam), sem porabil dragocene pol ure za izdelavo tega nesmisla:




Ampak lušno pa je bilo...:)

Jack Daniels, Martini, Kalašnikov...

Ko sem iskal material za novo izdajo City Magazina, sem mimogrede naletel na ta hec.
Led v obliki municije za AK-47 ali kalašnikov, po domače. Pravzaprav modelčki za oblikovanje le-tega. Čeprav sem bolj pacifistične nravi, pa si nisem mogel kaj, da se mi ne bi zdelo zelo hudo kul, ko sem si predstavljal, da dobiš serviranega dvojnega Jacka z dvema kockama tega ledu. Emm...kockama?

Meniskus

Danes sem se končno spravil na slikanje kolena, ki mi zadnji mesec dni že pošteno nagaja. Ker sem predvideval, da gre najbrž "samo" za vezi, ali kot so dodali drugi, mogoče še za meniskus, se mi ni tako zelo mudilo zabijati časa v čakalne vrste. Ampak, ker se mi že pošteno kolca po športu (ne, za šah žal nimam pravega (beri: dovolj slabega ;)) nasprotnika), sem danes vzel v službi prosto in se odpravil UKC-ju naproti, da se odrešim športno abstinenčnih muk. Malo morgen!
Za krajšanje časa v čakalnici, mi je družbo delal Kierkegaard in njegova knjiga Bolezen za smrt, v kateri se na začetku posveča predvsem obupu. Kako prikladno čtivo za bolnišnično čakalnico!
Ko sem le prišel na vrsto za prvi (informativni) pregled, potem ko sem moral nekemu gospodu Jarcu dopovedat, da so klicali JarHa in ne JarCa, so me napotili na rentgen, nato pa na drugo zdravniško lekturo s slikami. No, v tej rundi se je gospodu Jarcu le uspelu prebiti mimo moje 90 kg malenkosti, čeprav so spet klicali mene in ne njega. Ne morem verjet, kako se ljudje lahko naredijo gladko neumne, ne glede na to, kako bedasto potem v resnici izpadejo. Kakorkoli... Izvedel sem, da nimam nič zlomljeno (no shit?!), da je, zraven manjšega izliva v kolenu, najbrž problem v meniskusu, da pa mi dr. ne more točno povedati kje, od tega pa je med drugim tudi odvisno kako hitro se bo meniskus (če sploh tukaj tiči vzrok) celil. To lahko ugotovijo sicer z magnetno resonanco, ki pa je v bolnici ne delajo (vsaj za take reči). Po eni strani, na srečo. Mi je pa predpisal 2-3 mesece mirovanja oz. ne obremenjevanja kolena (razen plavanja in kolesarjenja), v kolikor pa po 3-4 mesecih ne bo boljše, naj pridem še enkrat. Takrat bo najbrž potreben tudi pregled pri ortopedu.
Carsko. Zakon. Bravo Kierkegaard. Čeprav ni Sören kriv, da je bil pametna glavca, jaz ga pa jemljem v čakalnico.

Jarh in Wikipedia

Priznam - "malo" je narcisoidno, če sam sebe iščeš po Googlu. A je po svoje zabavno. Poizkusite! Kakorkoli, ta hec ima svojo zgodovino, ki izvira iz sedanje službe, ko nam je bil obseg dela še toliko naklonjen, da smo v minuti predaha, ki smo si ga vsak neparni dan v tednu privoščili, malo poguglali po naših priimkih in se pozabavali ob hecnih zadetkih. Kaj vse se najde! Od tega, da je po kolegu poimenovana zavarovalna družba v tujini, čevlji, tovarna, lik vampirja v filmu, menda celo neko letališče v Rusiji.
Skratka, danes mi je bilo pet minut pred odrešilnim koncem delovnega dne dano, da sem spet malo fetiširal s priimki po vseznalcu Googlu. Tokrat sem dodal še imena. Med drugim tudi svojega. In na kaj sem naletel? Jasno, na prvih dveh mestih blog in Facebook, potem še nekaj linkov iz smetišča zgodovine, nakar pa - tataratatata (fanfare) - Wikipedia.
Kaj počnem jaz v svetu Wikija?! Prav smešni mi je bilo, ker sem mislil, da gre najbrž za kakšno pomoto. Ampak ne, uvrščen sem med slovenske pisce znanstvene fantastike! Po svoje je pa tudi žalostno (kakor se pač vzame), kajti s tem je hitro jasno, kje je naše rodne zemlje ZF literatura, če sem se na tem seznamu znašel celo jaz, h kateri sem prispeval skromno zgodbo (ki ni bog ve kaj). Le-ta je bila objavljena v Blodnjaku 4, zbirki slovenske znanstvene fantastike.
Je pa vseeno prijeten občutek, ko vidiš svoje ime napisano ob imenih, ki res nekaj pomenijo (ne samo v ZF krogih) - Vid Pečjak, Branko Gradišnik, Miha Remec, Bojan Meserko, Josip Stritar, Leopold Suhodolčan, Ivan Tavčar, Feri Lainšček, Janez Trdina, Simon Jenko, Vladimir Pavšič a.k.a. Matej Bor, med njimi tudi Dimitrij Rupel (ja, prav ste prebrali), pa Marjan Skvarča - čeravno veš, da ne najbolj upravičeno. A za mini egotrip je super. It made my day! :)


P.S.: Pri tem se mi je utrnila ideja - ko bo naravnim in sintetičnim drogam potekel rok trajanja (beri: jim bo odzvonilo), bo nastopil čas za postmoderne droge. Egotrip smo že navedli, pa superegostasy (slov. samozaveststasy) za raverje, IDhuana (ID = aj di) za klasike, kokjazoin za bolj premožne...

Kosmiči

Zadnjič sem zelo površno zasledil novico, da so ugotovili (najbrž kakši "strokovnjaki"), da kosmiči (naenkrat) niso več tako zdravi, kot s(m)o do nedavnega mislili, saj bi naj vsebovali toliko sladkorja, da izpadejo iz kategorije "zdravo". N-e m-e j-e-b-a-t!
Kako velik ekspert pa moraš biti, da pogledaš na škatlo cornflakesov, prebereš hranilne vrednosti in deleže ter pogruntaš, da vsebujejo "od oke" 65% ogljikovih hidratov ali po domače povedano - cukra?

Veliki vodja

Zadnjič sem dobil po mailu (Tina, hvala) sicer staro finto v novi preobleki, ampak sede 100 km/h in ne bi mogla prispet ob bolj pravem času.

Reklamni oglas za stranko na jumbo plakatih: 30 000 EUR

Predvolilni spot stranke na TV: 150 000 EUR

Shod stranke tik pred volitvami (vključno z golažem): 10 000 EUR

Izraz JJ ob razglasitvi volilnih rezultatov: neprecenljivo!

...za vse ostalo je tu...

Ja, zdaj pa že vemo, ne? Za vse ostalo je tukaj Pahor s prijatelji... Lušno.

Volilni molk

Ekspresno desno 2

Haha, trikrat, ne samo 1x, lahko ugibate, kaj je bilo v naslednjem Expresu, 10.09.2008. En velik LOL! Seveda se je zgodba spet ponovila. Eh, brezveze... Kdor je videl in bral, ve o čem govorim, ostalim toplo priporočam, da si priskrbijo vsaj enega izmed obeh izvodov. Ker če vam to ne odpre oči, koga letos absolutno ne volit (Janša & co.), čeravno ni napisane ene žale besede čez glavne koalicijske partnerje, potem hodite po svetu z "eyes wide shut".

Je pa malo manj brezvezna, no, v bistvu je zelo zanimiva, ta stran: koga naj volim. Čeprav znajo biti nekatera vprašanja dokaj tricky, se da po drugi strani na njih enako zvito odgovorit, tako da smo na koncu nekje na relativni objektivnosti. Sem bil presenečen, da so bili moji rezultati dokaj realni, glede na moje siceršnje politične poglede in naravnanost.


Do volitev pa - tovarne delavcem, smrt fašizmu in za narodov blagor!


P.S.: ne pozabit predvolilnih javnomnenjskih raziskav spremljat ;)

Ekspresno desno

Ali smo sami pri nas takšni ali povsod drugod - ne vem. Grebatorski namreč. Vem pa, da si na vse pretege poskuša čim več ljudi odrezati kos tržne (beri: finančne) pogače, ki sliši na ime brezplačniki. Dokler je še ostalo kaj drobtinic. Ampak dobro, si rečem, lahko jih tudi ignoriram, kar mi sicer tudi dobro uspeva. Sem namreč mnenja, da prav nobeden izmed njih ni upravičil mojih pričakovanj. Da bi bili drugačni, berljivi, zanimivi... So pač neposredno odvisni od kapitala, ki ga napaja in ki sproti priteka na njihovo petnajstme(a)stno bančno številko s strani oglaševalcev.
A tokrat me je najbrž moral obiskati trenutek neke lucidnosti (ok, ni bilo nič bolj pametnega za brat, priznam), saj sem v roke vzel izvod...ja, brezplačnika. Ekspres, so ga poimenovali. Prvo leto, šesta številka. Sreda, 3. september, datum izida dotične številke. Pogledam udarno sliko na naslovnici, iz katere me pozdravljata Pahor in Taubek, eh, Golobič. Bi znalo biti zanimivo predvolilno sranje...emmm...branje, si mislim, in obrnem stran.
"Bo levica ponovno preprečila odkrivanje gospodarskega kriminala?" se glasi naslov nadaljevanja članka z naslovnice, kjer se avtor vrača v zgodovino in se za moje pojme subjektivno sprašuje (kategorično zanika?) o dobrih namenih levice, v primeru, da se ji uspe zavihteti na oblast. Družbo mu dela kolumna, kjer avtorica prav tako skuša povezati paranoidne niti med lastništvom medijev in s tem povezanim favoriziranjem SDja in ZARESa ter posledično diskreditacijo novinarjev, ki za te medije pišejo. Vse lepo in prav, gre za kolumno, za odraz lastnih stališč in mnenj. Zakaj pa ne? Sosednji članek pa tematsko prav vzorno sovpada s kolumno, tako da gre uredniku pravzaprav zato vsa pohvala. Če le ne bi bilo sosednjega stolpca kratkih novičk na desni. Vsebina? Naj naslovi govorijo zase: "Cene avgusta padle", "Brezposelnost najnižja po letu 1993", "S septembrom vsem dijakom topli obrok", "Upokojenci prejeli draginjski dodatek". Hmm, same dobre novice. Zanimivo, z zgolj štirimi naslovi je nagovorjena skoraj celotna volilna populacija. Ne, dijaki to niso, so pa to zato njihovi starši.
Seveda ne pozabimo na sliko Janše, ki je vtaknjena na sredino stolpca. In kaj ima on s tem? Nič. Ah, saj res, ima. Vsaj tako bi nam naj govorila podzavest, ki bi naj slikovno podobo avtomatsko povezala z dobronovičnim tekstom. Prefrigano. Zvito. Komu še ni kliknilo?
Pa poglejmo stran kasneje. Podoba se ponovi a la copy/paste. "Sanjska ekipa Boruta Pahorja" je dvostranski sestavek, ki ošvrkne predvidene bodoče Pahorjeve ministre. Jih po domače "skurca". In ne pozabimo desnega stolpca. "Pri zdravstvu v zlati sredini", "Letos prvič brezplačni učbeniki", "SDS vodi pred SD", "Brezplačen vrtec za drugega otroka" - naslovi, ki v pozitivni luči kažejo koga? Hard to guess, right?
Brez Patrie pač ne gre. Tudi tukaj ne. In če še kdo ni vedel, da se je oklepniška farsa začela že pod Ropom, zve v Expresu. Nato še sledi stran z razglablanjem o domnevnih nečednih poslih Golobiča v času LDSove vladavine. In ne boste verjeli - pozitivne besede se med tisti vrsticami najdejo le za ĐejĐeja, ljubljenega vodjo.
Torej, vsi glavni konkurenti so obdelani - SD, ZARES, LDS. Vsi s primerno "minutažo", bi rekli v nogometnem žargonu, premosorazmerno s tem, kako veliko nevarnost in volilno grožnjo predstavljajo.
V intervjuju na sredini časopisa pa končno nekaj spodbudnih, vedrih besed oz. vprašanj človeku, ki je - ne boste verjeli - predsednik odbora za finance pri SDS. Kakšno naključje! Intervuju pa sledijo vzpodbudni trije odstavki o umirjanju inflacije in padanju brezposelnosti. Ostale strani so bolj ali manj mašilo prostora (novice po svetu, šport, estrada...).
Zakaj tednika niso raje poimenovali SDS ekspres? Se vsaj ne bi rabili "truditi" z zameglevanjem resničnega poslanstva in vsebine. Tako prozornega in bednega poskusa enobarvnega prikazovanja in (ne)poveličevanja političnih opcij, hipokritskega vlečenja okostnjakov iz omar ter licemerskega zavijanja vsebine v poceni celofan, že dolgo nisem, če že sploh kdaj, videl in bral. Pravzaprav sem zgrožen, ker smešno mi že dolgo ni več.
Ampak se vprašam: so bili zmeraj tosmerno SDSovsko trobilo? Bo še izšla kakšna številka dva tedna po volitvah? Bomo videli. 10. septembra nas v nabiralnikih čaka nov izvod. Stavim, da bodo takrat na vrtsi SNS, Lipa, ne gre pozabiti na SLS in DeSUS.
In zakaj nisem mogel enostavno napisati: "Ta teden sem bral neki kurčevi zastojn cajtng, ki mi gre totalno na pajtl, zraven pa še bruham?!" Najbrž zato, ker bi bilo slednje bolj zanimivo...

Memento mori

Ne vem zakaj, a odkar sem v osnovni šoli slišal za besedno zvezo "bistroumni nesmisel" in v povezavi s tem Prešernov "Memento mori", se mi vsake toliko po glavi zapodi misel "...molče trobental bo...".
Najbrž zato, ker se z bistroumnimi nesmisli dnevno srečujem najpogosteje v službi in tam o njih tudi razmišljam. No, v zadnjem času - in vse do volitev, ko bo sezona neumnosti pri vrelišču - nam z njimi redno strežjo ti in oni prvaki (hm, le kateri od njih je kdaj resnično zmagal?) političnih strank. Pa kaj bi to...

Raje obudimo spomine na rosne dni in Dr. Figa, ki menda tega vzdevka ni dobil po tem, ker bi otrokom delil smokve.

Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"

Emancipacija

Hecna beseda. Kaj je sploh emancipacija? Pridobivati si enakopravni položaj? Zakaj pa ne, se sliši smiselno. In nekako po splošni in najbolj enostavni razlagi to tudi je. Vsaj tako je za prebrati po raznih definicijah.
Med drugim je hecno tudi to, da se emancipacija največkrat, če ne takoj, poveže z ženskami. Zakaj? Eden izmed prvih (in najbolj tehtnih) odgovorov, ki mi pade na pamet, je ta, da so na žalost one tiste, ki so se največkrat, in tudi najglasneje, morale boriti za svoj enakopravni položaj. Zelo malokrat bomo slišali besedno zvezo ženska emancipacija. Ne, emancipacija in pika. Saj se itak ve, da gre za žensko (emancipacijo, namreč). Pa mogoče to ni najbolj prav. Nenazadnje obstaja več vrst boja za enakopravnost položaja. Politični, za začetek. V katerem pa spet najkrajše vlečejo ženske. Pa smo spet tu - v začaranem krogu. Matematična enačba v besedi. Emancipacija=boj žensk za enakopravnost.
In največji paradoks ženske emancipacije? Da lahko največ zanjo storijo prav moški. Pa ne me vprašat zakaj sem začel o tem razmišljat (prav danes). Vem pa kdaj - pod tušem. In tuš, če ga lahko malo pogeografim, je odlična lokacija za razmišljanje. Priporočam.

Križarjenje 5., 6. in 7. dan

Neurja vzamejo svoj davek. Sploh, če je z njimi neposredno povezana tvoja služba, s tem pa del prostega časa in predvsem občutek za čas. Tega sem že zdavnaj izgubil. No, z neurji nam je bilo na srečo prihranjeno na Costi Romantici.

5. dan se je pisal, ko smo pristali na obalah Krete. Heraklion je bilo mesto, kjer smo se izkrcali, se zbasali na avtobus in oddrveli Knossosu naproti. Lep del zgodovine. Romantičen in tragičen hkrati. Pa ne bom z njo utrujal, kogar zanima lahko Googla, Yahooja, Wikipedija ali pa zavije v knjižnico. Slednje je najboljša izbira, čeravno najmanj enostavna. Skratka, naj fotke govorijo za sebe.







Sledil je predzadnji dan in veliki finale v Atenah. In kot se vse prerado s finali zgodi - tudi ta je več ali manj razočaral. Predvsem zato, ker je imel dan v Atenah potencial, ki je na žalost ostal neizkoriščen. Zakaj? Voden ogled akropole in partenona je bil milo rečeno slab, vodička je znala angleško tako dobro kot jaz svahilijsko. Zraven tega nam je povedala bore malo o tem, kaj vse si lahko še ogledamo v uri in pol prostega časa, ki smo ga imeli po uradnem ogledu, čeprav je v Atenah še in še ogleda vrednih mest. Če kdo misli, da smo si ogledali karkoli olimpijskega iz leta 2004, naj misli zmotno še naprej. Kljub temu pa je bilo zibelko grških bogov in atenske kulture zanimivo videti in doživeti.










Za zaključek zanmivega dneva pa so/sva poskrbeli/la kar na ladji. Za začetek kapetanova večerja, kjer se nam je predstavil velik del posadke, vključno z "el capitanom" na čelu. Nato sva si čas pokrajšala še v casinu, na koncu pa ogledala še t.i. midnight buffet, ko so na ogled in jed postavili obilo (beri: preveč) slastne hrane. Ne, nisva nič jedla, le gledala. Res. Častna.

Križarjenje 3. in 4. dan

Tretji dan smo preživeli na morju, saj smo po izplutju iz Catanie kompas naravnali proti Marmarisu, Turčija. Plovba do tja pa ob povprečnih 30 km/h ni bila ravno hitra. Tja bi naj prispeli zjutraj oz. zgodaj dopoldan 4. dne, a je nesreča hotela, da je na poti enega izmed ladijskih oficirjev obiskal lažji infarkt. Na srečo je preživel, vsekakor pa smo ga morali čimprej izkrcati. Seveda je na ladji tudi zdravniška služba in prva pomoč, a smo kljub temu naredili ovinek in predčasno pristali v Grčiji, ob eni zelo simpatični obmorski vasici. Zaradi velikosti ladje smo se ustavili nekoliko stran od pomola, po nesrečnega oficirja za radisjko zvezo pa je prišla ribiška barkača.


Zaradi tega dogodka in nepredvidenega pristanka, smo prispeli v Marmaris z dvourno zamudo, kar je pomenilo, da bo sila malo časa za karkoli konkretnega. Ali kopanje ali ogled mesta ali kaj drugega... Odpadli so tudi vsi organizirani izleti v tem mestu, so pa zato organizirali brezplačen transfer od pristanišča do mesta. In ker sva tako ali tako planirala sprehod po mestu, nama je prišla ta prijazna poteza še kako prav.
Razen lajajočih trgovcev, ki so stali pred trgovinami, se ni zgodilo nič pretresljivo zanimivega.

Nekje ob 13h smo nadaljevali s plovbo proti Rodosu. Izjemno lepo mesto. In za dobrodošlo spremebmo v primerjavi z Italijo - čisto in prijazno. Za slabe tri urice sva si sposodila skuter ter se malo popeljala okrog mesta ter naletela na eno, najbrž lokalno, plažo. In to je bilo na žalost tudi edino pravo kopanje v morju. V ladijsekm bazenu je bila sicer morska voda, ampak: 1. bazen ni morje in 2. bazen je bil ZELO skromnih mer, zato je bil res zgolj za hitro osvežitev. Kje smo ostali? Rodos. Po slabih treh uricah skuteriranja, med katerimi sva si uspela ogledati tudi tamkajšnjo akropolo, sva vzela pot pod noge in se odpravila raziskovati staro mestno jedro. In naenkrat je bila temna noč, ura malo pred dvanajsto ter čas za ponovno vkrcanje in plovbo proti Kreti.