Neurja vzamejo svoj davek. Sploh, če je z njimi neposredno povezana tvoja služba, s tem pa del prostega časa in predvsem občutek za čas. Tega sem že zdavnaj izgubil. No, z neurji nam je bilo na srečo prihranjeno na Costi Romantici.
5. dan se je pisal, ko smo pristali na obalah Krete. Heraklion je bilo mesto, kjer smo se izkrcali, se zbasali na avtobus in oddrveli Knossosu naproti. Lep del zgodovine. Romantičen in tragičen hkrati. Pa ne bom z njo utrujal, kogar zanima lahko Googla, Yahooja, Wikipedija ali pa zavije v knjižnico. Slednje je najboljša izbira, čeravno najmanj enostavna. Skratka, naj fotke govorijo za sebe.
Sledil je predzadnji dan in veliki finale v Atenah. In kot se vse prerado s finali zgodi - tudi ta je več ali manj razočaral. Predvsem zato, ker je imel dan v Atenah potencial, ki je na žalost ostal neizkoriščen. Zakaj? Voden ogled akropole in partenona je bil milo rečeno slab, vodička je znala angleško tako dobro kot jaz svahilijsko. Zraven tega nam je povedala bore malo o tem, kaj vse si lahko še ogledamo v uri in pol prostega časa, ki smo ga imeli po uradnem ogledu, čeprav je v Atenah še in še ogleda vrednih mest. Če kdo misli, da smo si ogledali karkoli olimpijskega iz leta 2004, naj misli zmotno še naprej. Kljub temu pa je bilo zibelko grških bogov in atenske kulture zanimivo videti in doživeti.
Za zaključek zanmivega dneva pa so/sva poskrbeli/la kar na ladji. Za začetek kapetanova večerja, kjer se nam je predstavil velik del posadke, vključno z "el capitanom" na čelu. Nato sva si čas pokrajšala še v casinu, na koncu pa ogledala še t.i. midnight buffet, ko so na ogled in jed postavili obilo (beri: preveč) slastne hrane. Ne, nisva nič jedla, le gledala. Res. Častna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar