Tema v pogledu

Zgornja slika je razlog, da se od ponedeljka zvečer na blogu nič kaj dosti ne dogaja. V torek zjutraj sem namreč dobil sporočilo, da imam v ponedeljek po 12h, zagovor zadnjega dela tega težkokategornega izpita. Obča sociologija. Mama in ata vsega, kar diši po sociologiji. Saj ne, da bi bila zelo težavna in zaguljena. Je pa obsežna in težko gre v spomnin, sploh v mojih letih (haha). Zato pa odpira kar nekaj vrat drugim izpitom in obveznostim, ki me še čakajo do konca študija. Mimogrede, ob obisku domače strani Filozofske fakultete Maribor, sem pravkar ugotovil, da je študentom od nedavnega na voljo tudi psihološka svetovalnica. Vsak četrtek med 10.00 in 12.00. Pa ne da so uvideli, da lahko imajo tudi študenti (mentalne) težave? Morda celo z matično fakulteto? Neee... Ali pa gre le za preventivni ukrep zoper zmeraj bolj popularne amok pohode? Bi pa vsekakor bilo zanimivo izvedeti, kakšna je obiskanost svetovalnice. Mogoče celo sam kdaj pojdem.
Nedvomno pa bi vsako resno (beri: stresno) podjetje moralo nuditi pomoč v obliki pogovora na kavču. Spet moram malo potožiti o službi. Očitno bom to večkrat počel.:) In o ljudeh, ki nam, hote ali ne, krojijo vsakdan.
Čeravno sem si ničkolikokrat rekel, da se ne bom obremenjeval s stvarmi, na katere ne morem niti posredno vplivati. Ampak ti včasih pridejo do živega, včasih ti nekdo nehote stopi na star žulj, ki sveže zaboli. Pa je šlo za banalen kos papirja, ki pa v določeni situaciji lahko pomeni zelo veliko. Pa ne meni, ampak strankam.
Rad pišem abstraktno, nekonkretno. Tokrat toliko bolj, ker se službenih podrobnosti pač naj ne bi pisalo preveč "na glas". Lahko se jih na glas šepeta, kar itak počnejo vsi. Ampak pisati o njih - to pa je že druga zgodba.
Vendar, kako bi se počutili vi, če bi vam nekdo trikrat potrdil, in to z gotovostjo v glasu, ki ne pušča dvomu prostora, da bo ta presneti kos papirja zagotovo prišel pravočasno na vaš službeni naslov (poštni, da ne bo pomote)? Pa bi ga lahko dotična gospodična poslala po faksu, kakor sem predlagal. Ampak ne, saj je že v ovojnici in čaka, da ga nesejo na pošto. - "Pa bo sigurno jutri v naši pisarni?" - "Ja, seveda. Če se le odnese pravočasno na pošto." - "In se bo?" -"Ah, seveda!" -"Torej bo jutri pri nas?" -"Jaaaa..."
Ne!? Ker ni bil!? In ko sem danes, na dan, ko bi ta papirčič zagotovo moral priromati v poštarjevi torbi, poslal tej gospodični mail, v katerem sem povprašal, kje je ta dokument, sem dobil sledeč odgovor: "danes gre na pošto." Brez velike začetnice, brez pozdrava in odzdrava. Mogoče delam iz muhe slona. Najbrž. Saj smo rešili zadevo takoj po faksu. Lahko pa bi jo že dan prej in s tem nekomu morda omogočili eno noč mirnega spanca več kot sicer. Pa ne meni. Jaz večinoma dobro spim.
Ne bi bil svet lepši in znosnejši, če bi bili malo manj zagledani v lastno udobje in komoditeto, iz katere se nemalokrat razvijeta določena ošabnost in samozadovljstvo? Če bi vsaj malo gledali tudi na druge in ne samo na lastne riti?
Hmm... ob tem me je prešinila misel. So morda moški v trenutku, ko gledajo po tujih rit(n)i(ca)h, v resnici samo nesebični in hočejo narediti ta svet le lepši in znosnejši? Ne bom niti tvegal odgovora....