Zakaj komaj zdaj? Sem se vprašal tudi sam. Zakaj pa ne, sem si sam tudi odgovoril. Če ga imajo "vsi", ga bom imel pa še jaz. Zmeraj sem bil dober v ponavljanju za drugimi, čudi me le to, da moja najljubša žival ni papiga, ampak pes. No, čas je dozorel in pri 28 prebrodenih jeseni očitno tudi jaz. Moj lasten blog je tukaj. In ustvarjen je z eno samo funkcijo - biti samemu sebi namen. Če bo komu všeč in ga bo bral (za kar zelo močno držim pesti) - JUPI! ( ... na skrivaj si v resnici seveda ne želim čisto nič drugega kot prav to - da bi me vsi trepljali po hrbtu in mi prikimavali, češ, stari, to je pa blog in pol ...)
Brez sramu priznam, da je že od malega v meni zelo potihem tlela želja po dnevniku. Ampak ker so dnevnik večinoma pisala dekleta, se fantu od fare, kakršen sem seveda bil, ni podalo imeti v usnje zavit zvezčič zapiskov in jadikovanj tekočega dne. No, časi se spreminjajo. Kot otrok Commodorca 64 sem dandanašnji več pred računalnikom kot za krožnikom (ja, težko je verjeti, ampak je res), zato je blog kot nalašč zame. Bodimo iskreni - večina, ki je pisala dnevnik, si je zmeraj na skrivaj želela, da bi ga vsaj enkrat nekdo prebral in ugotovil kaj pisec resnici občuti, podoživlja, ima rad ali sovraži, skratka, kdo v resnici je. In blogi so po mojem menju prav to - javno razgaljanje samega sebe pod krinko ustvarjalnega zanosa in ostalih blabla-jev...
Za prvi zaključek - kot blogovski vzor si jemljem Tinin blog, ki se mi zdi resnično atraktivno izdelan, v smislu aktualne predstavitve avtorice kot vsega ostalega kar jo obkroža in se ji dogaja. Zato bom najbrž mariskatero stvar prekopiral oziroma se po njej ravnal. Brez zamere, Tina. Vsekakor se bom pa trudil biti kolikor se da ažuren. Najbrž bi to morala biti (ali pa že je?) sveta blogerska zaobljuba ali pa celo zapoved: Danes, ko postajam bloger, dajem častno blogersko besedo, da bom redno metal nekaj vrstic v dnevno branje. Ali kaj podobnega...
Jarhizmi zelo verjetno ne bodo pedantno urejeni, včasih bodo kakšne objave brez repa in glave, ker je ta blog pač - moj. In, dokaj nenavadno, ponosen sem na to. :)
9 komentarjev:
Evo, da bom prva pustla sled :)))!
Ines, ce bi tvoj dragi imel ze vceraj omogocene komentarje, bi te jaz prehitela. :)
Miha, dobrodosel med blogerji. Mislim, da si prvi, ki si je kadarkoli v cemerkoli vzel vzgled po meni. ;) I'm humbled. Pa vesela sem, da ti je moj blogic tako vsec.
Nic, novim postom naproti!
hmm... dobra finta!
ines, zdaj bo pa vedno, ko bi se naj stanovanje pospravljalo, imel izgovor, da mora blog azurirat ;-)
s spostovanjem
to je mene tudi presinlo. sploh, ko se spomnim nastajanja tega bloga... hmmm....
Tina, sem slisala ja.
Za tisto, da je prvi, bi dvomla, verjetno ti tega ni noben se upal priznat...Sem slisala, da si pa prava maherca pri oblikovanju bloga (slikice in to).
Mihca za predsednika!
Ampak s tem se lahko igraš samo pol, ko boš Ines pomagal bajto posesat, prah pobrisat, kopalnico očistit, okna umit, kosilo skuhat, posodo umit, pecivo spečt, jo zmasirat itd...
Kaj pa bass prodaš? Dam 300 ojrof!
@Tina: Ja, res je. Ce ne bi komentarji malo kasneje staratli, bi bila prva. Casovna razlika ti gre bolj na roko kot nam ;)
@Punga: za pospravljanje si vedno lahko najdem izgovor v ucenju, bi bolj vzgalo. :) Ce bi le hotel... Ampak sem priden v.d. moz in v skladu z uradno statistiko opravim 30 % hisnega dela. Ne, Inch? :P
@Valek: 450 pa je tvoja :)
@Jare: hmmm....izgovor je tvoj middle name! sem ti ze povedala kaj ti bo pisalo na nagrobniku z velikimi tiskanimi ;)
Okrog statistike bi se dalo kako rect... ja, sej si priden ;).
Na nagrobniku bo pisalo: "Umrl je, ker ni imel izgovora za smrt."
Objavite komentar