Štalca

Lastno stanovanje je takšna hecna reč. Lastnina na splošno seveda tudi. Ampak lastna streha nad glavo - to je ena posebna življenjska kategorija, ki zaseda, v to sem prepričan, najmanj tretjo mesto na skali vseživljenjskih pomembnosti. Takoj za zdravjem in ljubeznijo - itak, kajne?
Nimam namena postavljati v soj žarometov tega podviga, ki na življenjski premici na nek način tudi je, ali pisati ode radosti in hvalospeve pregrešno dragim štirim stenam, ampak samo (sam sebe) opozoriti, spomniti, da vse prehitro pozabimo.
(Na) kaj? Niti ni pomembno, samo pozabimo. Včasih na sebe, prevečkrat na druge. Velikokrat na malenkosti, ki to niso, čeprav često o njih tako govorimo.
In malodane vedno, ko prestopim domači prag, se mi zdi, da se spomnim; da občutim tisti potrebni kanček hvaležnosti in spoštovanja do lastnega uspeha (za kar 20 letni kredit nedvomno štejem), in upam, da ne bosta izginila, ko bo stopnja akomodacije na novo življenje dosegla tisto vkomponirano točko vsakdanjega življenja, ko postane dan tako podoben dnevu, da pozabiš kaj je bilo včeraj in veš kaj bo jutri.
Zato mi je toplo pri srcu skoraj:
- vsakič, ko pogledam na termostat in vidim spodbudno številko pri termometru, ker vem, da bo letošnja zima topla zima, tudi če bo zunaj sibirski mraz.
- vsakič, ko zapeljem v betonsko "podzemelje", ker vem, da me bo čakalo (isto) prosto parkirno mesto, ne glede na to, koliko stanovalcev bo doma in imelo obiske
- vsakič, ko nesem v klet naslednjo škatlo polno nepotrebnih reči, ki v stanovanju ne najdejo svojega mesta, ker vem, da to pomeni, da imam vsega dovolj in najbrž preveč
- vsakič, ko se skobacam v kad in spustim toplo vodo po životu, ker vem, da zaradi nje še nihče ni umrl, od mrzle pa že
- vsakič, ko odprem hladilnik in ne najdem v njem nič pametnega za pod zob, ker vem, da bom to našel naslednjič, ko bom dovolj lačen
- vsakič, ko vidim kakšno nedokončano delo ali odloženo hišno opravilo, ker vem, da bo enkrat v bližnji prihodnosti končano z lastno vizijo; ker to pomeni, da še zmeraj ostaja prostor za nadgraditev, napredek, izboljšanje

Vedno obstaja prostor za izboljšanje, korak naprej. V stanovnaju, hiši, na vrtu, sebi...

Če mački stopiš na rep...

...pes zalaja.

Če vzamemo samo pogojno!, da je vse res, kar opozicija (SDS) očita sedanji vladi, si lahko mislimo, kakšno sranje bi šele bilo, če bi vajeti v rokah imela prejšnja vlada. Groza...

Đej Đej še vedno ne more preboleti poraza in trenutnega stanja volilne lestvice, očitno. Po mojem mnenju. Zraven tega ima najbrž preveč časa, da se lahko ukvarja s "problemi" drugih. In premalo samokorektivnega instinkta, da bi začel gledati v ogledalo in pometati pod svojim nosom. Da se ne bo nakoncu pred svojim pragom brisal.
Res skrajni čas za menjavo politične "elite".

Yoda ali Leia?

OK, morfologija je za nami. Dete za cirkus ne bo, to je že jasno. Prav tako še nekaj časa ne bo 100% znano, ali bomo kupovali Lego kocke ali Barbike. Čerpav je verjetnost, da bomo zapravljali za slednje menda 90%, z gotovostjo ni želel stric dr. nič potrditi.
Tako ali drugače, z veliko večjo gotovostjo pa lahko potrdim prvo (ali drugo) pustno masko.

Namig: glej sliko! :)))))

Gospod Medved

Ne gre za dobesedno ubijanje od-daleč-zgledamo-tako-prisrčni polarnih medvedov, marveč za ponazoritev količine/teže emisij na potnika, ki se sprostijo v ozračje med povprečnim potovanjem z letalom po Evropi.
Zanimiv oglas, vsekakor. Ne, niso žive medote uporabili pri snemanju. Niti mrtvih. Zgolj animirane. Za vsak slučaj napišem, ker ni nikjer v spotu posebej izpostavljeno.

1 Sloven'c, 1 sveča?

V petek sem naletel na podatek, da menda na leto pokurimo 2.000.000 sveč. Na pokopališčih, kje pa drugje. Tiste čajne so poglavje za sebe. Predvidevam. Pa tudi če niso, koliko ton odpadkov se nabere zaradi..hmmm...običaja?
Tiste, ki so brez elektrike in berejo na svečo, lahko verjetno preštejemo na prste treh parov rok. Zato objektivne potrebe, da bi prižigali stenj (z mojega vidika) ni.
No, potreba očitno obstaja. Ampak kaj je njen vzgib? Da je nagrobna svečarija zakoreninjena tradicija, pustimo ob strani, čeprav je to eden izmed bistvenih gonilnikov pojava.
Da gre za poklon in počastitev spomina preminulim - ok, kupim. In da jim je treba to spoštovanje izkazati (najbolje sicer za časa življenja, da imajo vsi participanti nekaj od tega) oz. počastiti (ne vem, če jo to najbolj prikladna beseda, ampak naj bo) spomin - s tem se tudi strinjam. Ampak, kdo ima karkoli od tega, da se v ta namen paranoidno prižigajo sveče? Mrtvi najmanj ali celo nič. Pa naj pri tem vzamemo v obzir ateistični pogled, krščanski & različice, reinkarnacijski ali katerikoli drugi soroden nauk.
Torej - vžigalnike ali šibice gnjavimo zgolj zaradi sebe, ne zaradi drugih. Najsibo zaradi tega, ker se potem počutimo boljše, najsibo zato, ker je tudi sosed na levem grobu zapalil 3kg parafina in, normalno, ne smemo zaostajati, ali ker lahko sledi milijon razlag zakaj je tako. Ne spremeni se pa skupni imenovalec - živi prižigamo sveče zaradi živih. In ne zaradi mrtvih kot mislimo. Oni so le izgovor, povod. Vzroki ležijo drugje.

Rože in ostalo šavje iz družine cvetnoprašnega zelenja, za katere zapravimo drugo polovico jesenskega budgeta, so spet svoja zgodba. A te vsaj, za razliko od ognja, niso nevarne - če jih ravno ne kadimo.

Ne pozabit: spomin gori v nas, ne v plamenu.