In to v popolnoma novi podobi!! Čeprav nisem ultra navijač NK Maribor, mi je pa klub vseeno pri srcu. Jasno, fuzbal je fuzbal in moški smo še zmeraj samo moški.
Zelo nenadejano sem tako uspel biti del otvoritvene, bolje rečeno prve tekme na novem stadionu LV. Uradna otvoritev namreč šele sledi. Kalvarija z vstopnicami pa je tako zgodba zase. Karto sem dobil dobesedno tik pred začetkom tekme. No, da jo bom dobil takrat, sem vedel le nekoliko prej. Kot je večini najbrž znano, so bile karte razprodane že slab teden pred tekmo. Ob začetku prodaje sem bil še na dopustu, ko sem se vrnil, pa sem bil za dober dan prepozen. In kljub relativno intenzivnemu iskanju ni bilo uspeha. Vse dokler...
V soboto nekaj čez poldne, mi zazvoni telefon, na drugi strani pa Matjaž z vprašanjem: "Čuj, še rabiš karto?" Ne, ne rabim... Ja, valjda!!! Njegov brat Aleš je vedel, da iščem vstopnico, slučajno našel nekoga, ki je imel eno viška, hitro skočil do njega - in voila, tekma je bila moja. Aleš in Matjaž, hvala!
Kaj veliko o samem dogodku najbrž ne rabim napisat, saj je bilo o prvi tekmi v novem Ljudskem vrtu več kot dovolj pisanja, risanja, slikanja in predvajanja na vseh mogočih spletnih (ne)informativnh straneh. Senzacionalističnega poročanja o domnevnem vandaliranju navijačev se na tem mestu ne bom niti dotikal, ker se mi zdi popolnoma izpod nivoja. Takšno napihovalsko novinarstvo, namreč.
Je pa bilo mega fajn. Pogled na zapolnjene sedeže, skladno arhitekturo valovitih tribun, motivirane igralce ter navijaško publiko. Poslušati akustiko navijanja, ki dobi v sedanji formi stadiona popolnoma novo razsežnost - ne izzveni. Zato pa zveni. Za nameček pa še velemojstrski gol Zorana Pavloviča. Kaj hočeš več od fuzbala?
Spodaj postavljam na ogled še en kratek kolaž slik, ki jih je "spekel" Simon Špur, sošolec iz srednje šole in je bil tako prijazen, da mi jih je dostavil danes zvečer na dom ter dovolil objavo. Mislim vsaj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar