NBA Finals 2008

Vsako leto mi je znova in znova žal, da obstaja časovna razlika med ZDA in nami. Zakaj? Iz preprostega razloga - košarka. NBA. Ko se na drugi strani Atlantika igrajo najboljše tekme sezone, je pri nas temna noč. Le tu in tam se zgodi, da je kakšna tekma v bolj zgodnjem terminu, kar v Evropi pomeni okrog 22h. In če tekma traja dobri dve uri, je začetek spanja prestavljen vsaj za urico in pol. Pa to še človek vzame v zakup. Težko pa je bedet ali pa se zbudit ob 2h zjutraj, pogledat tekmo, se vstat in hopa v službo. Ne, to ne gre. Zato sem letos uspel videti menda celi dve tekmi playoffa. Upam, da bo kaj boljše v naslednjih dneh, ko se bosta v res VELIKEM finalu pomerila Boston in L.A.
Tukaj pa nastopi še dodatna težava. Ne vem za koga naj navijam. Lakersi so mi bili že od nekdaj pri srcu, zraven tega igra pri njih naš Vujačič, da Kobeja sploh ne omenjam. Na drugi strani pa je Boston, ki ima v svojih vrstah enega izmed meni najljubših ter najboljših igralcev vseh časov - Kevina Garnetta, ki bi mu res iz srca privoščil prstan. Kakorkoli že, serija bo po moje izredno zanimiva, na koncu pa bodo vseeno slavili Lakersi s skupnim izidom 4:3.
Gre kdo stavit?

Poroka

Ne, ne še moja. Tokrat sta se vzela Trstenjakov Matjaž in Pungartnikova Nina. Gospa in gospod Trstenjak.

Prvo dejanje se je zgodilo ob 13h na gradu v Slovenski Bistrici. No, midva sva ga seveda ubrala po akademsko in prišla nekaj minut čez dogovorjeno uro.



In tako se je začela pot...


...proti srečni prihodnosti.


Hecno naključje je hotelo, da bi ženina na matičnem uradu pomotoma preimenovali po nevesti, kar pa so prisotni na srečo pravi čas ugotovili.


Sledila je še zaobljuba pred Bogom...


...in metanje riža se je lahko pričelo!


Nadaljevali smo s čestitkami v gostišču Brbre.


Brez iger,


torte


in plesa ni poroke.


Zadnje dejanje in majhno presenečenje, ki smo pripravili mladoporočencema, pa ju je čakalo v domači spalnici.



Za konec pa še nekaj drugih fotk, v enakem vrstnem redu dogajanja.

Dan mladosti

Ja, dolgo je že tega. Štafeta mladosti, SKOJevci, šolske proslave... Nostalgija v svoji popolni obliki. Takrat nam marsikatera stvar ni bila jasna, naj smo bili premladi in premalo zreli, da bi razumeli, ali pa le nedojemljivi za veličino in pomen teh dogodkov, zaradi takratne brezskrbnosti.
Moja generacija je bila premlada, da bi doživela, kaj je pomenil Josip Broz v živo, a imeli dovolj let, da smo ujeli kanček karizme "starega", ki je bila med nami prisotna kar nekaj let po njegovi smrti. Obeležja in rituali so vse preveč klicali po njegovi ideji. Eden takih je bil seveda Dan mladosti.

Več o tem pa tukaj - Dan mladosti, toplo pa priporočam ogled te strani Titoville. Pa še majhen blazam za naša rdeča srca in ušesa - klik.

No, na današnji dan pred petimi leti, pa sta si svojo skupno življenjsko in ljubezensko pot začela utirati Nina in Matjaž, ki sta jo včeraj utrdila z medsebojnim "I do!". Juhej!! Na poroki je bil tudi moj fotoaparat, vključno z mano in Ines. Slike in objava sledijo najbrž jutri. :)

Bankomat

V zadnjih dneh sem iz neštetih naslovov prejel e-mail, ki opozarja na do sedaj še neodkrito foro na bankomatih. Danes sem nazadnje dobil še enega takšnega v službi, ki se glasi:

Če vas kdaj tat ali kdo drug prisili, da na bankomatu dvignete denar, vnesite svoj PIN v obratnem vrstnem redu. Če je vaš PIN 1254, vnesite 4521. Bankomat vam bo dal denar, vendar bo to hkrati prepoznal kot klic na pomoč in bo sprožil alarm na policiji. To opcijo imajo vsi bankomati, vendar veliko ljudi tega ne ve.Prosimo, prenesite to informacijo še drugim. Ni odveč imeti tega v mislih.

In potem mi je dala misliti Urška, ki je na ta (sicer dobronameren mail) replyjala s tem:

Hmmm...a pol tisti, ki imajo recimo PIN 2442 oz. je v obe smeri enak, skozi sprožajo alarm??? Ne bi rekla, da to drži...

In nisem si mogel kaj, da ne bi prilil nekaj olja na ogenj in "zlonamerno" odgovoril pošiljatelju prvotnega maila tudi jaz (ter petim ostalim, ki so prav tako prejeli njegov mail):

Ne, taki (ki imajo v obe smeri enak PIN) so na "črni listi" in pri njih to ne deluje. Zato je najboljše,da ga vsi, ki imajo taki PIN, takoj spremenijo na najbližjem bankomatu. Zraven tega ni niti najmanj verjetno, da obstaja nekdo, ki ima enak PIN kot npr. jaz, le v obratnem vrstnem redu. In splošno znano dejstvo je, da policija varuje bankomate 24/7 in ne varnostne službe, kot je to običajno. Prav zato pa imajo na policiji enega zaposlenega, ki ves dan bulji v monitor, kje bo začela utripat kakšna alarmna lučka. In ker vemo, da policija pride na kraj dogodka nemudoma, tudi ni bojazni, da bi ropar pobegnil, ker enostavno ne bo imel za to dovolj časa. Kdor ne verjame, naj poskusi! Podpis: Nik Varnost

Skratka, če človek sam pri sebi malo premisli, pride zlahka do zaključka, da je takšna zadeva domala nemogoča. No, možno bi že bilo. Ideja v principu niti ni tako zelo slaba. Je pa vsaj zaenkrat, po mojem mnenju, popolnom neizvedljiva.
Nekaj namigov:
- banke zaračunavajo storitve in provizije na vsakem koraku (beri: se grebejo za denar, ker so pač banke), zato je zelo malo verjetno, da bodo plačavale intervencije policije ali kakšne varnostne službe samo zato, ker se je nekdo po možnosti zatipkal.
- vsak bankomat ne premore niti piškave nadzorne kamere, kaj šele sistema, ki bi beležil in preverjal kontra vnose PINa in sprožal alarme.
- pa tudi če bi bilo res, kakšen alarm se pa sproži? Tihi? In kje v Sloveniji imajo vse policijske postaje potrebno progamsko opremo (da se o hardwearu ne pogovarjamo)?
- vsi klici v sili gredo preko obveščevalnega centra 113. In tu gre včasih za življenje in smrt. Močno dvomim, da imajo bankomati (in naš denar) takšno prioriteto, da bi imeli "rdeči telefon" na policiji. In za nameček - kateri postaji sploh? Kar vseh ali samo eni centralni, ki bi potem pošiljala patrulje na kraj dogodka?

Takšnih vprašanj je vsaj za pol Črnega morja. Pa sem komaj začel razmišljat o tem...

Paintball

Včeraj sem bil prvič na paintballu. In stvar rula! Dve uri in pol preganjanja po poligonu, ko iz vseh strani švigajo barvne krogle, ni švoh. Ni sicer najbolj poceni stvar na svetu, a trikrat na leto si človek tako adrenalinsko zabavno stvar lahko privošči. Vsak je v povprečju izprašil 250 kroglic, kar niti ni tako malo. Temu primerna je bila kvota izstreljenih/zadetih nabojev. Porazna! Jaz sem zadel v polno 6x, koliko odstotna uspešnnost je to, pa ne grem raje računat. Se pa lahko pohvalim, da me niso niti enkrat pobarvali. In ne, nisem se samo skrival!

Ljudski vrt

In to v popolnoma novi podobi!! Čeprav nisem ultra navijač NK Maribor, mi je pa klub vseeno pri srcu. Jasno, fuzbal je fuzbal in moški smo še zmeraj samo moški.
Zelo nenadejano sem tako uspel biti del otvoritvene, bolje rečeno prve tekme na novem stadionu LV. Uradna otvoritev namreč šele sledi. Kalvarija z vstopnicami pa je tako zgodba zase. Karto sem dobil dobesedno tik pred začetkom tekme. No, da jo bom dobil takrat, sem vedel le nekoliko prej. Kot je večini najbrž znano, so bile karte razprodane že slab teden pred tekmo. Ob začetku prodaje sem bil še na dopustu, ko sem se vrnil, pa sem bil za dober dan prepozen. In kljub relativno intenzivnemu iskanju ni bilo uspeha. Vse dokler...
V soboto nekaj čez poldne, mi zazvoni telefon, na drugi strani pa Matjaž z vprašanjem: "Čuj, še rabiš karto?" Ne, ne rabim... Ja, valjda!!! Njegov brat Aleš je vedel, da iščem vstopnico, slučajno našel nekoga, ki je imel eno viška, hitro skočil do njega - in voila, tekma je bila moja. Aleš in Matjaž, hvala!
Kaj veliko o samem dogodku najbrž ne rabim napisat, saj je bilo o prvi tekmi v novem Ljudskem vrtu več kot dovolj pisanja, risanja, slikanja in predvajanja na vseh mogočih spletnih (ne)informativnh straneh. Senzacionalističnega poročanja o domnevnem vandaliranju navijačev se na tem mestu ne bom niti dotikal, ker se mi zdi popolnoma izpod nivoja. Takšno napihovalsko novinarstvo, namreč.
Je pa bilo mega fajn. Pogled na zapolnjene sedeže, skladno arhitekturo valovitih tribun, motivirane igralce ter navijaško publiko. Poslušati akustiko navijanja, ki dobi v sedanji formi stadiona popolnoma novo razsežnost - ne izzveni. Zato pa zveni. Za nameček pa še velemojstrski gol Zorana Pavloviča. Kaj hočeš več od fuzbala?

Spodaj postavljam na ogled še en kratek kolaž slik, ki jih je "spekel" Simon Špur, sošolec iz srednje šole in je bil tako prijazen, da mi jih je dostavil danes zvečer na dom ter dovolil objavo. Mislim vsaj...

Ingliš Raša

Malo sem kruzal po netu in naletel na ta zanimiv link:

http://www.englishrussia.com/?p=710


Gre za kratko predstavitev manipuliranja s fotografskim materialom (beri: retuširanje fotografij) povojnega časa, tik po zmagi zaveznikov leta 1945 in nekoliko kasneje. Pravzaprav je prikazna zgodba ruskega znanja in dela njenih "umetnikov". Ne gre pa dvomiti, da so se, sploh v tistih napetih časih, takšne in podobne stvari dogajale tudo drugje po svetu.

In če pomislimo na današnjo tehnologijo, zmožnosti Photoshopa, Corela in ostalih takšnih programov, v povezavi z izkušenim in spretnim mojstrom programa... No ja, naj vsak zase premelje to misel in se vpraša, če se res zmeraj oči tiste, ki nam kažejo resnico.