Piknik

Pikniki so zakon! Bolj natančno - grilanje! In če je bil današnji dan zakon, ni težko ugotoviti, da smo danes grilali. Jami! No, ker je tako naneslo, smo nekaj po 15. uri v Bezeni na "Jarhovi domačiji" obrnili malo meseka. Čeravno sem bil kao the host dogodka, sem pravzaprav najmanj naredil. Trudil sem se sicer okrog ognja, a sem načrte presmelo zastavil, zato so ga (ogenj) dokončali drugi (hvala, Štor!).
Mati narava so ob moji kreaciji očitno rekli, da bom bolj neroden kot ne, zato mi je pri zadnji treski, ki sem jo hotel še malo bolj "natreskat", spodletela sekira. Posledica - malo po lesu, malo po prstu. Po drugi strani, pa je mati narava poskrbela tudi za to, da je bila med zvezdami, pod katerimi sem bil rojen tudi ena srečna. Sekira je bila bolj topa. Je pa spet res, da če bi bila bolj ostra, ne bi spodletela in bi šla gladko skozi les. Hja, očitno je bila med zvezdicami tudi ena manj srečna.
Kakorkoli, s prsta je šlo samo nekaj kože in pol centimetra nohta (slike ne bom prilagal), zato smatram, da sem jo kljub vsemu dobro odnesel. Kar je posredno pomenilo, da tudi pekel ta dan ne bom. No ja, roko na srce, tudi sicer najbrž ne bi (na tem mestu zahvala Medvarju in Borutu! Kot gosta sta odlično opravila delo, ki bi ga sicer naj jaz). Je pa bilo dobro. Slastno! Holesterol gor ali dol. No, v tem primeru precej gor. Klasični čevapčiči in pleskavice ter "letance", ene dobre klobase za žar, zraven pa še okusna mlada čebula, kateri seveda ne sme manjkati paradižnik, paprika... Joj, na pivo, s katerim se tej vrsti hrane najlepše po grlu navzdol pomaga, ne smemo pozabiti.
Skoraj popolno popoldne, vetru navkljub, ki je edini kvaril sicer relativno dobro vreme. Pa moj palec leve roke, v tem času že pod varnim okriljem oker obliža, bi tudi lahko malo manj utripal. Sicer pa dan brez napake.


Ko smo že pri mojih nezgodah. Glede na vse te nerodnosti v zadnjem mesecu dni, je najbrž res najboljše, da grem(o) v ponedeljek na dokaj zaslužene počitnice. Apartmaji Pical, hir aj kom!

Svoboda je...

... zanimiv pojem. Vseprevečkrat relativen, zmeraj subjektiven, redko negativen. Ampak včeraj sem jo občutil v njenem (po)polnem obsegu. Pravzaprav jo je moja desna noga in nato posredno še jaz sam. Noga je po 13najstih dnevih svobodna kot Free Willy!! Okupatorski gips je kapituliral v koš. Sicer še zmeraj malce zatečena in z modricami na mestu udarca, a se da tudi s tem hodit. Nepopisno pa so vesele tudi nogavice, ki jih sedaj nosim zopet v paru, ostali čevlji, ki jih lahko spet obujem ter nenazadnje tudi Ines, ker sem (verjetno) malo manj sitn kot sicer. Skratka, veselje v domačem hramu je nepopisno!

K takemu prešernemu dogodku spada seveda tudi pametno reklo. In to je za danes?

"Boljše modrice na nogi kot vsak dan grenka kava."

Reklamni nateg

Najbrž je večina že zasledila oglas za Renaultovega Clia, kjer se hvaljio z majhnim izpustom emisij CO2 in dosežek hkrati primerjajo z izdihano količino istega plina pri teku petih ljudi. D?
Malo za lase privlečeno, ne? Ne vem zakaj se morajo delati reklame, ki vozijo ljudi žejne čez vodo. V tem primeru nas poskuša preko zapeljati Clio, v drugih primerih pač kdo (kaj) drugeg(a). Ampak poanta ostaja ista. Da je treba izdelek prodati je ena stvar, da pa je pri tem na suho nategniti konzumetnte oz. končne uporabnike pa nekaj povsem drugega.
Kaj se mi zdi spornega pri dotični reklami? Ko gledaš oglasni spot, dobiš občutek, da avtomobili sploh niso tako veliki onesnaževalci ozračja ter da ljudje niso nič manjši zlodeji za okolje (kar je samo v principu res). Zraven tega posredujejo nezadevno sporočilo, da gibanje onesnažuje okolje le nekoliko manj kot avtomobil, ali celo, da se je celo bolje voziti z avtomobilom, kot gibati se v naravi. Ko pa skorajda ni razlike!
Pri tem pa najbrž redkokdo pomisli, da se ponavadi v tako majhnem avtomobilu vozita največ dva (teče jih pet) - če pogledamo na zadevo iz stališča logistike, premikanja iz točke A do točke B. Se pravi, če želimo v primerjavi izenačiti število ljudi, ki želijo priti iz točke A do B, potrebujemo še najmanj en avtomobil, kar posledično pomeni dvojno onesnaženje. Vem, da point reklame ni v oglaševanju "Clio vas pripelje z zelo nizkimi emisijami od tam do tam", temveč da IMA nizke emisije. Pa kljub temu.
Nadalje, pet ljudi preteče dnevno, tedensko, letno v povprečju nekajkrat manj kot prevozi avtomobil, saj če bi bilo obratno, ne bi bilo smiselno imeti avtomobila, ker bi sicer te razdalje brez problema prehodili ali kako drugače premagali. Da avtomobil izpusti v okolje še kaj več kot samo CO2, pri naslanjanju na to primerjavo tudi ni relevantno, kali? In še in še...

Skratka, čeprav je reklama po svoje posrečena, prenaša popolnoma napačno sporočilo. In primerjava na koncu koncev ni najbolj na mestu. Z mojega stališča, seveda. Primerjati škodljivost izpušnih plinov avtomobila z izdihom CO2 ljudi, ki se rekreirajo, se mi zdi zelo banalna, celo primitivna.
Lahko gre tudi drugače. So že dokazali.

Mario Puzo

Če bi obstajalo Svetovno prvenstvo v izgovorih, bi se nedvomno potegoval za najvišja mesta. Morda celo za kolajno. Tokratni izgovor, da težim na blogu komaj po enem tednu, je (deloma) knjiga Zadnji don. Avtor, Mario Puzo, je sicer veliko bolj znan po razvpitem delu Boter (The Godfather). Tudi Zadnji don ni nič drugega kot zgodba o mafijski družini, ki si želi svoje početje legalizirati v vabljivem objemu Las Vegaških igralnic. Za večerno bralno uspavanje namesto televizijskega, je več kot odlično čtivo.
Pri tem (izgovorih) je nujno treba dodati, da imam še zmeraj "soft-castano" nogo, zato pač težko pišem. In, kar ni zanemarljivo, ob večerih se zadnje čase posvečam študiju. Res. Priden, Jarh.

(No, ne vsak večer. Tu in tam z veseljem polenarim...)

Gleženj pa nič

Zbiram podpise! Pa ne za volitve, ampak na moj prvi gips v življenju. Čeprav je stvar pravzaprav plastična, zato marsikomu t.i. soft cast ne bi pomenil niti plastičnega gipsa, ga jaz jemljem kot popolnoma enakopravnega "tha real thingu". Nenazadnje me zato nič manj ne boli, ali drugače, zaradi soft casta ne morem nič kaj več stopiti na nogo. No, en podpis sem že zbral, seveda od Ines. Več jih do sedaj žal ni šlo, saj sem do petka "grounded". Mogoče bom že v petek lahko malo bolj normalno hodil. Zdaj sem med hojo bolj podoben Herr Flicku (iz serije Alo, Alo).
In kako je potekalo romanje od Peker do UKC-ja? Relativno zanmivo. Do osebne zdravnice me je ob 7h odpeljala Ines. Tam sem dobil napotnico za travmo v UKC-ju. Sem se nato optimistično želel peljati z avtobusom do Ljubljanske, a sem kmalu uvidel, da iz te moke ne bo kruha. Zato sem poklical fotra, če bi me imel čas pelajti tja in nazaj. Seveda ni bil problem. Hvala. Nakar je bila po dveh urah in pol prebitih na relaciji čakalnica - ordinacija - čakalnica - rentgen - čakalnica - ordinacija - rentgen - čakalnica - ordinacija - mavčarna, stvar opravljena.
In ne, nisem se zmotil, ko sem dvakrat zapisal rentgen. Resnično sem moral dvakrat na slikanje, drugič je moral bit gleženj postavljen pod kotom 20°. Ne me vprašat zakaj. In zakaj ni bil tako slikan že prvič.
Kar je pri zadevi z mojega stališča najbolj zanimivo, da sem imel pravzaprav srečo v nesreči, če je nesreča to, da greš v bolnico zaradi zvitega gležnja. Skratka, lečeči zdravnik je bil en znanec, kar mi sicer ni prihranilo nobene minute čakanja, je pa zato olajšalo komunikacijo. Za nameček je v mavčarni ravno v času mojega prihoda delal stari sošolec iz faksa, kar mi najbrž je prihranilo kakšno minutko ali dve čakanja v čakalnici (ki je bila mimogrede prazna). Tako se je na koncu izkazalo, da se da tudi v takšni ustanovi kot je UKC, najti nekaj veselja. Kajti res sem bil vesel, da sem po dolgem času videl sošolca, s katerim sva znala ob Kiblini medici pretresti kakšno filozofsko.


In še staro reklo, ki naj velja za danes: "Če igraš ob ponedeljkih nogomet, boš imel v torek nogo v gipsu."

Dan za sproščanje

Ja, danes je bil prav tak dan. Nedelja, Gospodov dan, pravijo. Čeprav ne vem točno zakaj, ker ni bil takrat nič večji gospod kot včeraj jaz.
V Rušah se je pred kratkim odprl rekreacijski center, kamor sva se z Ines zarana (ob ca. 13h) odpravila. Pravzaprav me je izredno lepo presenetila in me tja nepričakovano povabila. Res je bilo prijetno in lepo presenečenje. No, in so v šik stavbi zraven ruške gimnazije svoje mesto pod soncem našli spodoben fitnes, kotiček za savnjanje ter bazen. Welness z eno moderno besedo.
Je pa ta savnarski kotiček pravzaprav kar en velik kot, saj premore dve turški (ena je "aroma therapy"), dve finski in infrardečo švicalnico. Na sredini pa ravno prav topel/hladen đakuzi. Ne slovim ravno kot ljubitelj mazohističnega potenja, kar se mi zdi, da savnanje v principu je, vendar moram priznati, da je tokrat bilo všeč tudi meni. Finci in njihove savne mi sicer ne ležijo najbolj (odkar vem, da oni sploh niso iznašli Ricole, ampak so jo Švicarji, še toliko manj). Turška pa je kar ok in sem zašel tjakaj celo dvakrat. Morda zato, ker se z njimi (Turki) vseeno bolj "čutimo"? Nenazadnje so krepko robantili po naših krajih v časih, ko so oblegali Dunaj in novačili slovenske janičarje. Tako so nam najbrž zasidrali nekaj lastne kulturne dediščine v naše (ne)kulturno okolje, zategadelj nam je ta tip savne danes bolj domač, kot bi nam bil sicer. No ja, kdo bi vedel. V infrardeči tudi nisem bil. Pa ne zaradi kakšnega žarčnega predsodka, ampak se mi enostavno ni dalo.
Se mi je pa zatem dalo malo (res malo) plavati. Nekaj kratkih dolžin po bazenu in dnevna norma gibanja je bila skoraj presežena. Da pa se telo ne bi počutilo energetsko preveč v deficitu, sva smuknila na dobro domače kosilo v gostilo Vernik - Šauperl v Bezeni. Njami! :) Dobra goveja juhca, odlična solata in - jasno - šnicl. Ki je bil sicer dober, kaj več pa tudi ne.

Pa je bilo dovolj. Nedelja kot se spodobi. Še več takih. Ah ja, slika zgoraj je samo simbolična...

RSI

Pa smo spet pri radijskih postajah. Če sem prejšnjič malo pobentil čeznje, pa je tokrat čas, da kakšno tudi pohvalim. In hvalo na vsa usta si zasluži RSI (Radio Slovenia Internacional). Najmanj za to, da rolajo komade, za katere ostale frekvence nimajo jajc (MARŠ je čisto svoja kategorija, zato sem ne šteje). Zraven tega pa etrajo program, ki je resnično informativen, mestoma poučen ter na svoj način tudi zabaven. In pravi balzam za ušesa, ki so razbolela od raznih "hit" radijskih postaj. Skratka, tokrat (za spremembo) en VELIK plus mediju, ki prihaja iz nacionalne RTV.

Naj bo to za danes vse, vidimo se spet prihodnjič. Hvala za pozornost in nasvidenje!

(spet mi računalnik nagaja, pa sem sitn...:))