Petar Grašo

Včerajšnji dan bo zapisan v zgodovino. Če za nikogar drugega, za Ines nedvomno. Po mrzlem, a kot zmeraj dobrem, koncertu na Trgu Svobode, se je Grašo z ekipo zasluženo spravil na deci kuhanega v impro-backstage. Na poti proti avtu sva šla mimo tega šotorčka, kjer je pred ograjo že stalo nekaj deklet. In dva redarja. Na prošnjo enega prijaznega strica iz, predvidevam, organizacijske ekipe, se je ograja čudežno odprla, prav tako vrata backstagea in dekleta so izginila v VIP šotoru. Po (nekaj)minutnem obotavljanju sva se ojunačila tudi midva ter izprosila vstop v backstage za Ines.
In rezultat je zgornja slika ter stavek na kosu papirja "Ines od srca, Grašo" (ali karkoli že pomeni čečka na mestu avtograma)! Tako je rojstnodnevno-božično darilo (CD "Best of" Petar Grašo) za Inchyko postalo popolno. Upam vsaj...

Ni švoh za 30. december, ne?

Aforizmi

Imam strica, ki nadvse rad piše aforizme. Nekateri so znani in le nekoliko prirejeni, večina pa popolnoma izvirnih in unikatnih. Kolikor so pač aforizmi, ki izvirajo iz življenjskih izkušenj ter pogleda na svet, katere si večkrat tudi delimo, lahko unikatni in izvirni.
Skratka, pred kratkim mi je uspelo 130 teh aforizmov spraviti v binarno obliko (več jih še sledi), zato sem si (kot že enkrat tukaj) rekel: "Zakaj pa ne?!" - tako lahko od danes naprej na dnu bloga preberete vsakič kak nov aforizem. Potrudil se bom, da bodo najmanj enkrat tedensko zamenjani, če bom pa zelo priden, kot sem si (oz. si bom) za Novo leto obljubil, pa vsaki tretji dan.

Pa še definicija iz Wikipedie: "Aforízem ali izrek je zgoščeno izražena in globoka misel o pomembni izkušnji, za katero večina ljudi meni, da drži, ali pa se že dolgo uporablja."


Za konec pa še misel, ki se mi je utrnila ob prepisovanju stričevih miselnih osti:

Nekateri ljudje so do konca življenja samo številke.

Božotov misterij

Pa nadaljujmo, kjer smo prejšnjič ostali. Čeravno je slovenska Wikipedia bolj kot ne skopa z informacijami o nastanku in sublimaciji legende o Božičku, pa je za nizki start dokaj primerna. Kdo bi si mislil, da je njegova zgodovina tako zapletena?
Do sedaj je, vsaj pri meni, veljalo nepisano pravilo: ustvarili so ga pri Coca-Coli in pika. Za kapitalistični blagor, seveda. No, pa je zgodba le malo bolj razvejana in njene korenine segajo menda že tja med nordijske bogove in še prej. Po eni verziji naj bi ideja o Božičku bazirala na Odinu, nordijskemu "main ass in da hauz" bogu, po drugi - kako bi bilo drugače - na krščanski podobi škofa sv. Nikolaja (ki je sicer sumljivo podoben sv. Miklavžu, ampak najbrž je bila takrat pač takšna moda). Spet tretja pravi, da je njegov predhodnik bil zverinska pošast, ki je jedla otroke. Po britanski verziji je še najbližlje današnji podobi, vendar oblečen v zeleno kužuhovino. Američani, podjetni kot zmeraj, so vzeli od vsakega malo in nam servirali Božota, kot ga prodajamo majhnim otrokom danes. In čeprav nam 6. vir sugerira, da Coca Cola ni ustvarila današnje podobe Božička, kot bi se dalo sklepati iz moje prejšnje objave, pa je kljub temu jasno, da je imela kokakolina zimska oglaševalska kampanja, več kot odločilno vlogo pri ustvarjanju javne in splošno sprejete podobe modernega Božička.
No, ko se že tako spuščam v odstiranje tančic z Božičkovega pravega obraza. Tudi Dedek Mraz, ali v originalu Ded Moroz, nam je bil več ali manj vsiljen s strani strica Stalina. Ampak to je že druga zgodba, mar ne?
Vsi, katerim sem preveč zamoril z "razgaljanjem resnice" o dobrovoljnem možicu, ki nam prinaša darila in poskrbi za prenekateri samomor na Slovenskem, pa priporočam ogled samooklicane 'znanstvene obravnave možnosti obstoja Božička' ki me je precej nasmejala.

Pod črto; ob vsem tem branju in plasiranju linkov, me prešine misel - na kak način smo pridobivali podatke pred dobo interneta? Smo poklicali na informacije in teto s hrapavim glasom na drugi strani vprašali: "Gospa, kaj mi znate povedati o Božičku? Sta z Mrazom res bratranca?" In slušalka bi dejala: "Tutu-tutu-tutu..."


viri:
1. Wikipedia - SLO
2. Wikipedia - ENG
3. Wikipedia - ENG 2
4. 24 ur
5. Was Santa Claus Invented by Coca Cola?
6. Snopes.com
7. St. Nicholas Center

Santa Cola Claus

Tako pa izgleda, če dobiš božično voščilnico oz. vabilo od 7 let stare sestre. :) Draga sestrica, ko boš enkrat to brala, upam, da ti bo takrat že jasno, da je Božiček v podobi, kot ga poznamo dandanes, maslo Coca-Cole. Čeravno ti je eno in drugo pri srcu, pa je sv. Nikolaus čisto drugačen tip kot tale rdečenosi dobrovoljček. Sicer pa, vsi, ki smo rojeni pod rdečo zvezdo vemo, da je edini in ta pravi Dedek Mraz.
A obrneš tako ali drugače, Xmas-manija te nekako posrka vase. Tako sva z Ines tudi najin topli domek malo popestrila. Nekaj utrinkov iz veselega večera si lahko ogledate spodaj

Za konec pa samo še prijetne praznike in veselo potico!

(o Santa Cola stricu pa malo več prihodnjič ...)

Nakepaj me nežno...

Svašta! "Naprava" za delanje kep? Zakaj pa ne! Na spodnjem linku, kjer sem to našel, se da prebrati še kaj več o tej zadevi. Sam bom rekel le: "Božiček in/ali dedek Mraz, prosim, prosim, prosim, prinesita mi te klešče za kepe delat!" Kako dolgo se že nisem pošteno kepal? Menda od srednje šole. Mogoče se mi pa to zimo nasmehne sreča, glede na to, da imamo spet malo snega v naših krajih. Juhu!
vir: i4u.com

Več kot to pa danes nisem sposoben napisat. Smo imeli včeraj službeno (tukaj), sem spal samo dve urci in imam sedaj take oke -

Svetlobna hitrost

Bom poskusil biti čisto kratek. Bo težko, a se bom potrudil. Življenje najbrž res začinijo majhne stvari. Kot se pač začimbe dozirajo - v majhnih količinah. In včeraj, tik preden sem šel spat, me je nasmejala naslednja novička, ki so jo objavili na teletekstu RTV SLO:
"Čudežni deček formule ena Britanec Lewis Hamilton je zaradi prehitre vožnje na franconski avtocesti ostal brez vozniškega dovoljenja. Policija ga je na avtocesti na severu Francije v bližini mesta Laor ujela na radar, ko je z mercedesom divjal kar 196 km/h. Možje postave so ga ustavili, zasegli vozilo in mu za mesec dni odvzeli vozniško dovoljenje. 22-letni Britanec je moral plačati še 600 evrov kazni, kar pa ni prav nič prizadelo njegovega "globokega desnega žepa".

In kaj je zdaj pri tem smešnega? Marsikomu verjetno nič. Meni se pa zdi za crknit, ko napišejo, da je Hamilton, DIVJAL KAR 196 km/h. Pri tem pa mu je to najbrž povprečna "življenjska" hitrost. Ti divjak, ti. In si morete misliti? Ostal je brez vozniškega dovoljenja! Še dobro, da ni sezone F1 ali resnejših testiranj. Bi ga delodajalci sploh spustili v službo? Ali bi na start, ko bi vozniki čakali na zeleno luč, prišel pravičnik v modrem in mu začel pisati listič s kaznijo, ker je na pisti brez vozniškega dovoljenja? :) No ja, da pri tem napišejo mercedes z malo začetnico, je verjetno postranskega pomena. In - še tako globok žep je prizadet, če ga olajšajo za 600 evrov, vprašanje je samo, kako močno (ga to oplitvi).
Se strinjam, prehitro je vozil, zelo prehitro, četudi je sedel za volanom odličnega avtomobila. Pravtako so mu upravičeno odvzeli vozniško in ga oglobili. Ampak, način, kako je ta novica napisana (in da je sploh napisana ter objavljena, ker nima veze s športno rubriko, kjer je bila objavljena, temveč bolj "diši" po rumeni barvi), je pa na meji iksa (X = vstavi poljuben zbadljiv pridevnik). Zato je pa smešna. In če ne bi bila objavljena, ne bi imel popestrenega večera. Zato - hvala.

Sem dovolj hitro pridirjal do konca objave?

Zima, zima bela...

... je pokazala zobe. Jaz pa sem ji pokazal lopato in odmrzovalec šip, pa sva imela nekako poravnane račune. Od četrtka do danes se zgodilo nič kaj pretresljivega. V petek smo imeli eno izmed službenih prednovoletnih zabav (slik žal nimam). Ta je bila druga v vrsti. Prva se je zgodila že v sredo v LJ, ki jo je imel samo naš oddelek, katere se pa nisem udeležil - vzrok: objava nižje. No, zadnja službena zabava, ki bo v četrtek se bo pa odvijala tukaj. Ampak to sploh ni bil namen posta. Danes post nima nikakršnega namena sploh. Lahko bi pisal o sistemu čakanja v vrsti (pošta, lekarna, banke, mesar ...), ki je pri nas (in seveda večinoma povsod) popolnoma mimo, nedodelan in izpod vsake kritike. Da se o zaplankanih ljudeh niti ne pogovarjamo. Za vzor bi si lahko vzeli NKBM. Že samo zaradi tega "pravičnega sistema čakanja", jim privoščim kak dodaten evro na borzni kotaciji. No, pa ne bom o tem pisal. Lahko bi malo odjadral v sfero "začetka sveta", seveda pod vplivom Zofijinega sveta, ki ga pravkar prebiram. Na enem mestu knjige, ki govori o filozofiji Kanta, je del, ki pravi:
"Ravno tako pomenljivo je reči, da se je svet moral nekoč v času začeti, kakor reči, da sploh ni imel takega začetka. Vendar sta obe možnosti za razum enako nepredstavljivi. Lahko trdimo, da je svet od nekdaj, ampak ali more kakšna stvar obstajati od nekdaj, ne da bi se morala kdaj začeti? In če se tako po sili razmer namesto tega zatečemo k nasprotnemu vidiku in rečemo, da se je svet nekoč moral začeti, potem se je pač moral začeti iz nič, če nočemo govoriti samo o preobrazbi iz enega stanja v drugo. Ampak ali sploh more kaj nastati iz čistega niča?"
Torej, če se premaknemo iz našega mortalnega sveta na čisti začetek - nam je sploh doumljiv? Predstavljiv, kot že rečeno, zagotovo ne. Pa lahko iz nič sploh kaj nastane? Pa tudi, če je svet nastal iz nič - tudi ta nič je moral od nekod "priti", nekje obstajati, ali malo drugače - kar je iz nič nastalo (svet), je moralo nastati v nek prostor. In se je ta prostor generiral sam od sebe, hkrati z nastankom sveta iz nič? Je bil "svet" na začetku prav ta in samo ta nesnovni prostor, brez materije? Kdaj se je potem začel "čas"? Pred nič, po nič, nekje vmes? Ogromno vprašanj in podvprašanj bi se še dalo postaviti na to temo (pa tako malo odgovorov podati).
Res smo hudo omejeni v naših zmožnostih dojemanja takih stvari. Škoda. Bi bilo zanimivo vedeti.
In ko pišem te "težke" vrstice, mi v ozadju iz zvočnikov Murat & Jose prepevata Vzem' si ga na izi. Najboljše da res. Jutri je pred mano dan D. Ali bolje - dan S, kot Sociologija...

Tema v pogledu

Zgornja slika je razlog, da se od ponedeljka zvečer na blogu nič kaj dosti ne dogaja. V torek zjutraj sem namreč dobil sporočilo, da imam v ponedeljek po 12h, zagovor zadnjega dela tega težkokategornega izpita. Obča sociologija. Mama in ata vsega, kar diši po sociologiji. Saj ne, da bi bila zelo težavna in zaguljena. Je pa obsežna in težko gre v spomnin, sploh v mojih letih (haha). Zato pa odpira kar nekaj vrat drugim izpitom in obveznostim, ki me še čakajo do konca študija. Mimogrede, ob obisku domače strani Filozofske fakultete Maribor, sem pravkar ugotovil, da je študentom od nedavnega na voljo tudi psihološka svetovalnica. Vsak četrtek med 10.00 in 12.00. Pa ne da so uvideli, da lahko imajo tudi študenti (mentalne) težave? Morda celo z matično fakulteto? Neee... Ali pa gre le za preventivni ukrep zoper zmeraj bolj popularne amok pohode? Bi pa vsekakor bilo zanimivo izvedeti, kakšna je obiskanost svetovalnice. Mogoče celo sam kdaj pojdem.
Nedvomno pa bi vsako resno (beri: stresno) podjetje moralo nuditi pomoč v obliki pogovora na kavču. Spet moram malo potožiti o službi. Očitno bom to večkrat počel.:) In o ljudeh, ki nam, hote ali ne, krojijo vsakdan.
Čeravno sem si ničkolikokrat rekel, da se ne bom obremenjeval s stvarmi, na katere ne morem niti posredno vplivati. Ampak ti včasih pridejo do živega, včasih ti nekdo nehote stopi na star žulj, ki sveže zaboli. Pa je šlo za banalen kos papirja, ki pa v določeni situaciji lahko pomeni zelo veliko. Pa ne meni, ampak strankam.
Rad pišem abstraktno, nekonkretno. Tokrat toliko bolj, ker se službenih podrobnosti pač naj ne bi pisalo preveč "na glas". Lahko se jih na glas šepeta, kar itak počnejo vsi. Ampak pisati o njih - to pa je že druga zgodba.
Vendar, kako bi se počutili vi, če bi vam nekdo trikrat potrdil, in to z gotovostjo v glasu, ki ne pušča dvomu prostora, da bo ta presneti kos papirja zagotovo prišel pravočasno na vaš službeni naslov (poštni, da ne bo pomote)? Pa bi ga lahko dotična gospodična poslala po faksu, kakor sem predlagal. Ampak ne, saj je že v ovojnici in čaka, da ga nesejo na pošto. - "Pa bo sigurno jutri v naši pisarni?" - "Ja, seveda. Če se le odnese pravočasno na pošto." - "In se bo?" -"Ah, seveda!" -"Torej bo jutri pri nas?" -"Jaaaa..."
Ne!? Ker ni bil!? In ko sem danes, na dan, ko bi ta papirčič zagotovo moral priromati v poštarjevi torbi, poslal tej gospodični mail, v katerem sem povprašal, kje je ta dokument, sem dobil sledeč odgovor: "danes gre na pošto." Brez velike začetnice, brez pozdrava in odzdrava. Mogoče delam iz muhe slona. Najbrž. Saj smo rešili zadevo takoj po faksu. Lahko pa bi jo že dan prej in s tem nekomu morda omogočili eno noč mirnega spanca več kot sicer. Pa ne meni. Jaz večinoma dobro spim.
Ne bi bil svet lepši in znosnejši, če bi bili malo manj zagledani v lastno udobje in komoditeto, iz katere se nemalokrat razvijeta določena ošabnost in samozadovljstvo? Če bi vsaj malo gledali tudi na druge in ne samo na lastne riti?
Hmm... ob tem me je prešinila misel. So morda moški v trenutku, ko gledajo po tujih rit(n)i(ca)h, v resnici samo nesebični in hočejo narediti ta svet le lepši in znosnejši? Ne bom niti tvegal odgovora....

Jabolko spora

Po jutru se dan pozna? Ja, in večer tudi. Ni lepšega začetka dneva, kot če se ugrizneš v ustnico - pri tem pa si prepričan, da boš ugriznil v sočno jabolko. In to ne bilokatero, ampak Careviča! Čez pol ure presedlaš na čokoladni muffin posut s kokosom in se ugrizneš ponovno - na isto mesto.
In ko misliš, da ne more biti slabše, dobiš navodila delodajalca, da moraš stvari, ki si jih do sedaj opravljal po predhodnih navodilih, sedaj narediti popolnoma drugače. Pri tem pa veš, da bodo skoraj gotovo čez 14 dni sledila nova navodila. Seveda drugačna od teh. Morda pa zelo podobna prvim, s katerimi že od začetka ni bilo nič narobe. Pa kaj bi o tem...
Za zaključek dneva si pripraviš izvrsten čaj, ki bo spral vse ponedeljkove tegobe. Ker je zima, je seveda vroč - čaj namreč. Peklensko vroč! To ugotoviš najkasneje takrat, ko v desni roki neseš športno torbo nazaj na svoje mesto (ja, ponedeljki so pri meni rekreativno obarvani, pa o tem kdaj drugič), zraven pa skodelico čaja. V levi roki. In ker desničarji z levo nismo najbolj spretni, se ti zgodi smola, da si po roki, v kateri držiš čaj, spustiš pol deci kropa. Nadaljevanje si lahko predstavljate sami. Ne, nisem izpustil šalice. Ušla pa mi je kakšna grda beseda, priznam.
Morda pa je bil tudi Cankar desničar in mu je mati ponudila skodelico kave v levo roko?

"Ne mati, ne maram z levo! V desnico mi dajte." In potem ga je pekla vest, peklensko ga je žgala...

Na začetku je bil veliki pok...

Zakaj komaj zdaj? Sem se vprašal tudi sam. Zakaj pa ne, sem si sam tudi odgovoril. Če ga imajo "vsi", ga bom imel pa še jaz. Zmeraj sem bil dober v ponavljanju za drugimi, čudi me le to, da moja najljubša žival ni papiga, ampak pes. No, čas je dozorel in pri 28 prebrodenih jeseni očitno tudi jaz. Moj lasten blog je tukaj. In ustvarjen je z eno samo funkcijo - biti samemu sebi namen. Če bo komu všeč in ga bo bral (za kar zelo močno držim pesti) - JUPI! ( ... na skrivaj si v resnici seveda ne želim čisto nič drugega kot prav to - da bi me vsi trepljali po hrbtu in mi prikimavali, češ, stari, to je pa blog in pol ...)

Brez sramu priznam, da je že od malega v meni zelo potihem tlela želja po dnevniku. Ampak ker so dnevnik večinoma pisala dekleta, se fantu od fare, kakršen sem seveda bil, ni podalo imeti v usnje zavit zvezčič zapiskov in jadikovanj tekočega dne. No, časi se spreminjajo. Kot otrok Commodorca 64 sem dandanašnji več pred računalnikom kot za krožnikom (ja, težko je verjeti, ampak je res), zato je blog kot nalašč zame. Bodimo iskreni - večina, ki je pisala dnevnik, si je zmeraj na skrivaj želela, da bi ga vsaj enkrat nekdo prebral in ugotovil kaj pisec resnici občuti, podoživlja, ima rad ali sovraži, skratka, kdo v resnici je. In blogi so po mojem menju prav to - javno razgaljanje samega sebe pod krinko ustvarjalnega zanosa in ostalih blabla-jev...

Za prvi zaključek - kot blogovski vzor si jemljem Tinin blog, ki se mi zdi resnično atraktivno izdelan, v smislu aktualne predstavitve avtorice kot vsega ostalega kar jo obkroža in se ji dogaja. Zato bom najbrž mariskatero stvar prekopiral oziroma se po njej ravnal. Brez zamere, Tina. Vsekakor se bom pa trudil biti kolikor se da ažuren. Najbrž bi to morala biti (ali pa že je?) sveta blogerska zaobljuba ali pa celo zapoved: Danes, ko postajam bloger, dajem častno blogersko besedo, da bom redno metal nekaj vrstic v dnevno branje. Ali kaj podobnega...

Jarhizmi zelo verjetno ne bodo pedantno urejeni, včasih bodo kakšne objave brez repa in glave, ker je ta blog pač - moj. In, dokaj nenavadno, ponosen sem na to. :)