In čas je neizprosen rabelj, ali kako že gre tisto? Najbrž sem pomešal vsaj tri stvari (avtorje, besedila pa še kaj) hkrati, a besedna zveza se mi je hote ali nehote prikradla med ostale misli.
Misli, ki sicer begajo med poročilom vikend pregleda nemškega fuzbal prvenstva in teden dni starim otrokom, ki ga novopečena mamica počasi uspava, kar že odlično obvlada. Zraven vseh ostalih stvari, seveda.
Čas. Rdeča nit tokratnega športnega studia je upokojitev Jensa Lehmanna, relativno legendarnega nemškega golmana. Niti ni važno. Pomembna je sprememba, ki se mu bo v sredini meseca maja jela zgoditi. Po slabih 30 letih preživetih v svetu nogometa, ki je tvoril in bil na nek način vodilo njegovega življenja, se mu bo rutina popolnoma spremenila, porušila. Se mu bo res? Se ti s takšno spremembo življenje nujno postavi na glavo?
Se z rojstvom otroka tako bistveno spremeni tvoj vsakdan? Se. Seveda se. Popolnoma normalno in logično, da se - in verjetno bi bilo napačno, če bi bilo obratno. Rutina postano tisto nerutinsko. In paradoksalno, v tej novi ne-rutini najdeš nov ponavljajoč dan. In padeš noter. In ni panike.
In že večkrat sem razmišljal o iztočnici, ki mi je bila navržena že pred kakšnimi 10 leti. Gre pa takole: povečini se strinjamo, da imamo občutek, da je življenje hitrejše, da ga hitreje (morda bolj intezivno?) živimo, da je bilo včasih več časa za različne stvari, da je bilo bolj na easy. Skratka, včasih se je celotno življenje odvijalo bolj lagodno, počasneje. Danes (in zadnjih nekaj let) pa hiti mimo nas. Če se do sem strinjamo, gremo dalje.
In zdaj (hipo)teza: vse zgoraj našteto se nam sploh ne zdi, ampak se v resnici dogaja. Čas, ta neodvisna spremenljivka, prav zares hitreje teče. I, bi porekli, saj ima vsaka ura še zmeraj 60 minut, čeravno včasih kot blisk mine, le tu in tam se vleče kot jara kača. Vsaka minuta ima 100 stotink in tako dalje in tako naprej (ali nazaj) ...
Ja, do tukaj se ni prav nič spremenilo. Ampak, če bi se dejansko začel svetovni, kozmični, vesoljni, galaktični, you-name-it, čas hitreje odvijati (magari na nekem meta nivoju, ni važno), tega sploh ne bi opazili. 100 stotink bi sicer še zmeraj tvorilo sekundo, ampak bi ta čas hitreje minil, pretekel. Dan bi sicer še zmeraj bil razdeljen na 24 ur, le trajal ne bi več tako dolgo.
Zanimivo, ni?
5 komentarjev:
sekunda je enaka trajanju 9.192.631.770 nihajev valovanja, ki ga odda atom cezija 133 pri prehodu med nivojema hiperfinega razcepa osnovnega stanja.
tak,pa je tudi sekunda vsem končno razumljiva.
Super! Razlaga poenostavljena v nulo :)) Ampak tudi ti nihaji valovanja lahko nihajo ali valujejo hitreje, čeprav jih je 9.192.631.770...
kaj pa če atom cezija skrene pri prehodu med nivojema hiperfiznega razcepa osnovnega stanja?bom vprašala na jožefa štefana.
Avguštin je že v 16. poglavju rekel, da čase merimo le, dokler ti prehajajo. Avguštin ve, da čase merimo, ve pa tudi, da česar ni, tudi meriti ne moremo. Iz tega vznikne aporija merjenja časa: kako lahko čas merimo, če pa ga ni?
Čase merimo, pravi, dokler prehajajo. Ko so prešli, jih ne moremo meriti, saj jih več ni. Avguštin se vpraša, od kod, kod in kam čas prehaja. Odgovor se glasi: iz prihodnosti preko sedanjosti v preteklost. "Iz tistega torej, česar še ni, skozi tisto, kar nima razsežnosti, v tisto, česar več ni." (XI,21) Čas pa moremo meriti le po neki razsežnosti - zmerom kadar merimo, merimo neko kvantiteto, neko razsežnost. Sprašuje se, v kateri dobi merimo čas, ko prehaja. V prihodnosti in preteklosti očitno ne, saj ju vendar ni, sedanjost pa ni razsežna in tako bi v njej bilo nemogoče meriti kakršnokoli razsežnost. Kako lahko torej čase merimo, ko pa vse kaže, da jih ni?
Lahko bi se vsaj z inicialkami podpisal, A.V. :)))
Sicer je pa stari Avguštin očitno imel preveč časa... :P
Objavite komentar