Razen tega, da je "Hare Krišna z nami", jih ne poznam veliko, ki bi mislili ali celo verjeli, da nismo. Niti ne dopuščajo te možnosti. Pa smo v bistvu ljudje družabna bitja, večinoma ne maramo samote, osamljenosti, izoliranosti.
Ne poznam jih veliko, ki se ne bi zgrozili ob misli, da bi vse življenje preživeli v zaprti v enem stanovanju, da bi jim gibanje bilo omejeno na območje enega mesta, države. Takoj bi se počutili ujete in nesvobone, že zgolj ob misli.
Kaj pa naša ujetost v vesolju? Ujetnost na našem modrem planetu? "Problem" prevelikih razsežnosti, da bi ga kdo resnično občutil in se z njim resno ukvarjal - ali da bi sploh bil problem. Ne, ker ga ni. Ker ga ne bo, dokler ne bodo postala medzvezdna potovanja del našega vsakdana. Če kdaj sploh bodo...
Danes sem na TV SLO 2 gledal zanimivo dokumentarno oddajo z naslovom 'Konec vesolja', kjer so meddrugim postregli s podatkom, da je satelit Huble pred kratkim posnel fotografijo - pazi zdaj - iz katere je razvidno, da obstaja še vsaj 4000 vidnih galaksij podobnih naši in v vsaki od njih se giblje približno 100 000 000 000 (100 milijard!) zvezd. Zakaj "še vsaj"? Ker s teleskopom seveda ni mogel zaobjeti vse vesoljne širjave, le njegov del. Logično. Da je številka potemtakem še znatno višja, tudi.
Ne rabimo kalkulatorja, da uvidimo, kaj je bolj verjetno - obstoj ali neobstoj še kakšne druge (inteligentne) življenjske oblike?
Kot zanimivost - celotno število galaksij, ki obstaja v znanem vesolju, se giblje okrog 125 milijard. Manjše galaksije (do 100x manjše od naše Mlečne ceste) so sestavljene iz 10 milijonov zvezd, najvčeje jih premorejo tudi do 1.000.000.000.000 zvezd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar