... všeč. Izgled, namreč. In če že nič ne (na)pišem, lahko vsaj kao narišem. Če tako pogojno imenujemo menjavo predloge na kateri počiva blog.
Pika.
Lasten peskovnik za obnavljanje, polnjenje in razkazovanje ega. Eni gredo v korak s časom, drugi mu sledimo z zamudo.
torek, 9. november 2010
torek, 24. avgust 2010
Dvojna merila
Vsi jih imamo. Eni si to priznamo, drugi ne. Nekateri so se z dvojnimi merili rodili, drugi so jih tekom življenja pridobili in se naučili z njimi mešetariti tako ali drugače, tretji jih imajo, pa ne vedo prav kaj bi z njimi. Pri enih je celotna življenjska sfera prepojena z njimi, drugi jih načelno zavračajo, čeprav se potihem zavedajo, da so globoko v njih, jih imajo, gojijo in jih s tem na neki način tudi priznavajo. Le situacije še ni bilo takšne, kjer bi popustila zavora moralnega zadržka.
Pa je vse le stvar situacije, po principu "priložnost dela tatu?" Na prvi pogled se že zazdi tako, saj je ponavadi konkretna situacija tista, ki izzove določena ravnanja. Brez akcije ni reakcije. In lahko smo še tako čistunski, teoretsko snežno belo čisti, s plemenitimi nameni, a če je situacija "prava", če smo izzvani na pravilen način, vsi "noter pademo".
Na koncu ugotovimo, da plavamo v istem loncu, da imajo vsi plavalci mokro kožo, le da se nekateri zadržujejo bolj ob robu, drugi mirno plavajo okrog ter do sredine in nazaj, tretji se brezbrižno potapljajo vse do dna. Univerzalnost človeških (nad)sposobnosti pač.
Če nečesa še nikoli nismo storili, še ne pomeni, da tega nismo sposobni. Le trenutka, situacije, ki bi nam dala možnost (re)akcije, izzvala v nas neki (nad)refleks, ki premika moralna načela popolnoma po svoje, razblinja mejo dobrega in slabega, še ni bilo na naši poti.
Dvojna merila imamo najmanj sami zase (a se tega ponavadi sploh ne zavedamo). Takoj zatem pridejo na vrsto naši bližnji. Pa daljni. Nenazadnje odigrata svojo vlogo individualni čut za pravičnost (ki ga v tem primeru lahko interpretiramo vsaj dvopomensko), denar - ne moremo verjet, kajne - in vse ostale možne konkretne situacije in vzvodi.
Zaadeva je v resnici precej preprosta. Dvojna merila obstajajo in pika. Če je to prav in pravično, je druga zgodba. Pa smo prepričani, da bi popolnoma izbrisali dvojna merila, če bi imeli to možnost? Popolnoma prepričani? Popolnoma izbrisali?
četrtek, 5. avgust 2010
Nash dragi Presheren
Razen novega "looka", ni nič novega. Na blogu vsaj. Sem pa zadnjič spet malo razmišljal. Ja, to se na žalost zadnje čase ne dogaja prav pogosto. Pa vendar, beseda je nekako nanesla na Prešernovega Povodnega moža - in takrat se je začelo. No, saj je bilo precej kratko in jedrnato.
Kot sliko povodnega moža si večina najbrž pred oči prikliče klišejsko podobo moža, ovitega v temen plašč, s črnim cilindrom na glavi, izpod katerega štrlijo neubogljivi dolgi črni lasje (glej zgoraj).
Prešeren je imel, se mi zdi, rad besedne igre. Najbrž zato, ker so blizu tudi meni. Skratka, povodni mož iz Povodnega moža sploh ni bil povodni mož, sem jel razmišljati. Niti ni bil podvodni mož, kot bi marsikdo mislil, sem tuhtal. Ne, POvodni mož je (bil) samo en. Po vodi je lahko hodil samo nekdo. Ergo? Za prispodobo povodnega moža v Povodnem možu se lahko skriva le Jezus. Ni druge. Logično. Saj ne, da mi je to všeč, ker mi je France zmeraj deloval malo poganski. Ampak, tej očitni logični povezavi je enostavno težko oporekati...
Literarni kritiki, zgodovinarji in teoretiki, zakaj me niste takoj vprašali?
torek, 13. julij 2010
Hooker, Slepička, Fukal...
Jebiga, ne da se mi. To je bila prva misel, ki mi je padla na pamet, ko sem pomislil na moje Jarhizme. Pa je res. Ne da se mi. In to tako hudo, da sem z neta "drpno" nekaj starega odličnega bluesa, v izvedbi ateja in mame ter tatamate počasnih rifov, Johna Lee Hookerja. Hudo. No, saj je B.B. King tudi našel mesto zraven njega. Ampak bistvo - jebivetrstvo v polnem pomenu besede. In košček tega uživam v tem trenutku tudi jaz.
A če je kdo znal uživati življenje, ga užiti in resnično ceniti, spoštovati v pravem pomenu besede ter ga zajemati z veliko žlico, sta bila to ona dva. Njuna glasba to enostavno poje in igra.
Nema veze, bi rekli arbitražni bratje (in sestre). V ozadju zelení nepomembna fuzbal tekma slovenskega prvaka, ki se mi je ne da ošvrkniti niti s tretjim očesom, ki ga nimam. Kaj šele z levim, s katerim bi celo kaj videl. Je dovolj, da izza vogala buta zeleni barvni odtenek, ki se ga trudim prezreti.
Svetovno prvenstvo je očitno terjalo svojo desetino. Z narejeno sveto preproščino me je pustilo precej hladnega. Z veseljem bi, tokrat izjemoma, cerkveni davek prav resnično plačal dušebrižnikom, samo za kanček tistega vzhičenja, ki me je grabilo davnega '94, ko so kopačke brusili v ZDA. Jebiga, tokrat se pač njim ni dalo. Fuzbalerjem, ne cerkvenikom. Njim se vedno da, za dovolj velik drobiž...
Ima pa blues zraven odličnih izvajalcev, predvsem odličen timing. Ko ti začne komad in njegov zmeraj isti ritem najedat in je že na meji, da ti gre na k****, se komad konča. Kratko in jedrnato. Enostavno vedo, kdaj je treba zaključiti, spakirati kovčke in se posloviti. Nekaj, česar nas večina ni sposobna. Jebiga, to se nam pač očitno da. Bluzit. Ne blues, bluz.
Mimogrede, tretje oko je namignilo levemu očesu, da se sprehodi po ekranu. Z namenom, očitno. Kdo je dal tretji gol za nasprotnike? Slepička. Častna! Crkavam, meni se zdi fascinanten priimek. Dobra konkurenca sonarodnjaku Fukalu. Soprogi, če jih imata, se najbrž podpisujeta z dekliškimi priimki.
Vem, imam določen tik na "zanimive" priimke. Dolga zgodba. Ne da se mi. Jebiga.
sobota, 19. junij 2010
Duhovitost
Katere asociacije se vam najprej zapodijo po glavi ob besedi duhovitost? Nogometne najbrž ne. In popolnoma me raztogoti, ko kateri od, resda izobraženih in razgledanih, komentatorjev izjavi, da je bila "akcija duhovita". Kaj je bila?!
Ta zadeva me res že dlje časa tišči (mogoče sem zato v službi sitn?) in sem želel o njej že kdaj bentiti. No, danes je sodu izbila dno akcija, ki so jo izpeljali Danci na tekmi proti Kamerunu. In je bila - kako bi bilo drugače - duhovita!
V SSKJ pri razlagi termina pod točko 2 sicer piše: "izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem", ampak naj me koklja brcne, če vedo za ta žnj pomen duhovitosti več kot trije ljudje na tem svetu. Pa še ti so pisci SSKJja.
Da se o izvirno izpeljanih akcijah, ki so večinoma naštudirane (in ob katerih se ta neposrečena besedna zveza največkrat uporabi), sploh ne pogovarjamo. In srednjemu napadalcu, ki duhovito preigrava, se lahko samo kislo nasmejim in mu pokažem srednji prst.
I rest my case...daj restanega v kesico...al' kak'...
sobota, 12. junij 2010
četrtek, 20. maj 2010
Demonstracije ...
...so seveda lahko takšne in drugačne. Minejo v mirnem ozračju in spravljivem duhu (no, ta je sicer malo težja), lahko se pa kanček izrodijo. Nenazadnje - so le demonstracije. In nekaj demonstrirati je v pasivni drži težko. Ne zagovarjam nasilja, ampak tudi apriori na ves glas ne obsojam in se zgražam ob dejanih, ki smo jim bili priča včeraj pred parlamentom.
Nekaj zmetanih jajc na fasado poslopja, ki je vsaj do neke mere, predvsem pa iz vidika aktivno sodelujočih subjektov, "krivo" za nastalo situacijo? So what. Dva izruvana stebrička? U, mater. Na fuzbalski tekmi, kjer je 10x manj ljudi, je več "kolateralne" škode in 20x manj zgražanja. Granitne (da ni bil slučajno pohorski tonalit?) kocke? O.K., to je že druga zgodba. Tukaj se veselo vandaliranje konča in prestopi vsaj prag prešernega.
Ampak tukaj se moja zgodba obsojanja in zgražanja konča. Ker me ni bilo zraven. Ne poznam predloga zakona dovolj dobro in podrobno, da bi lahko argumentirano razpravljal o dobrih in slabih aspektih le-tega (zakona). Premalo poznam ozadje in vzgibe, ki so botrovali sprevrženju youth štrajka v 2. "jogurtno revolucijo". V ta koš nepoznavanja situacije spada po mojem mnenju tudi večina tistih, ki na ves glas kričijo, kako jih je sram tega in onega (predvsem pa tega, da so bili sami nekdaj študenti), ki ostro obsojajo takšna dejanja (in so čez noč prestopili iz levega na desni breg. Pa tukaj nimam v mislih političnih razmejitev.) In še bi lahko navajal podobne primere. Pa se mi ne da. Vsekakor pa teh ljudi, ki so po bitki najbolj glasni, zakon neposredno ne nagovarja ali jih "ogroža". Najbrž pa ne vedo, da se jih lahko posredno precej bolj dotakne, kot jim je/bo ljubo.
Sem pa prepričan, da je del ali pa kar celota dotičnih demonstracij, odraz splošnega stanja duha naše ožje in širše družbe. In v taki situaciji je lahko tudi banalen ter precej butast primer dovolj, da sproži kašen buren odziv, na jeziku spretnega demagoga pa je precej dobro orožje, lahko bi se pa glasil recimo takole (in morda ni tako daleč od resnice): "Grkom dajemo stomilijonske subvencije oz. posojila, doma pa nimamo za (študentski) burek." Recimo. Da prestopiš prag je dovolj le korak. Nekateri tečejo maraton, bi dodal moj bivši ravnatelj. In včeraj so se nekateri pošteno natrimčkali. Čudi me samo, da ni tako počilo "radnički klasi", ker bi jim precej bolj upravičeno.
In še nekaj o komentarjih, da je naš brsteči cvet inteligence s količino konzumiranega alkohola in posledičnih dejanj, lepo pokazal na kakšni razvojni stopnji se nahaja. Da alkohol ne sodi (skoraj) nikamor, je jasno. Da ga nismo pričakovali na študentsko-dijaških demonstracijah, je sprenevedanje, zatiskanje oči in totalna utopija. Da bi bil svet lepši, če bi bilo drugače, se strinjamo vsi. A realnost je žal drugačna. In da se med 10.000 (in kusur) demonstratni najde par (100) cvetk, ki bo delalo zgago in splošen nered, seveda krepko pod gasom, je več kot logično. In očitno je bilo tudi pričakovano, glede na število in opremljenost modrih angelov varuhov. Da so s takšno lahkoto v sovandale spremenili še cel kup drugače mislečih pacifističnih študentov in dijakov, je spet svoje poglavje. No, mogoče jih tudi niso. Me ni bilo zraven.
In kaj bi bila morala vsega skupaj: vsi se lahko (z)motimo.
ponedeljek, 26. april 2010
Ko 60 minut ni zmeraj 1 ura
In čas je neizprosen rabelj, ali kako že gre tisto? Najbrž sem pomešal vsaj tri stvari (avtorje, besedila pa še kaj) hkrati, a besedna zveza se mi je hote ali nehote prikradla med ostale misli.
Misli, ki sicer begajo med poročilom vikend pregleda nemškega fuzbal prvenstva in teden dni starim otrokom, ki ga novopečena mamica počasi uspava, kar že odlično obvlada. Zraven vseh ostalih stvari, seveda.
Čas. Rdeča nit tokratnega športnega studia je upokojitev Jensa Lehmanna, relativno legendarnega nemškega golmana. Niti ni važno. Pomembna je sprememba, ki se mu bo v sredini meseca maja jela zgoditi. Po slabih 30 letih preživetih v svetu nogometa, ki je tvoril in bil na nek način vodilo njegovega življenja, se mu bo rutina popolnoma spremenila, porušila. Se mu bo res? Se ti s takšno spremembo življenje nujno postavi na glavo?
Se z rojstvom otroka tako bistveno spremeni tvoj vsakdan? Se. Seveda se. Popolnoma normalno in logično, da se - in verjetno bi bilo napačno, če bi bilo obratno. Rutina postano tisto nerutinsko. In paradoksalno, v tej novi ne-rutini najdeš nov ponavljajoč dan. In padeš noter. In ni panike.
In že večkrat sem razmišljal o iztočnici, ki mi je bila navržena že pred kakšnimi 10 leti. Gre pa takole: povečini se strinjamo, da imamo občutek, da je življenje hitrejše, da ga hitreje (morda bolj intezivno?) živimo, da je bilo včasih več časa za različne stvari, da je bilo bolj na easy. Skratka, včasih se je celotno življenje odvijalo bolj lagodno, počasneje. Danes (in zadnjih nekaj let) pa hiti mimo nas. Če se do sem strinjamo, gremo dalje.
In zdaj (hipo)teza: vse zgoraj našteto se nam sploh ne zdi, ampak se v resnici dogaja. Čas, ta neodvisna spremenljivka, prav zares hitreje teče. I, bi porekli, saj ima vsaka ura še zmeraj 60 minut, čeravno včasih kot blisk mine, le tu in tam se vleče kot jara kača. Vsaka minuta ima 100 stotink in tako dalje in tako naprej (ali nazaj) ...
Ja, do tukaj se ni prav nič spremenilo. Ampak, če bi se dejansko začel svetovni, kozmični, vesoljni, galaktični, you-name-it, čas hitreje odvijati (magari na nekem meta nivoju, ni važno), tega sploh ne bi opazili. 100 stotink bi sicer še zmeraj tvorilo sekundo, ampak bi ta čas hitreje minil, pretekel. Dan bi sicer še zmeraj bil razdeljen na 24 ur, le trajal ne bi več tako dolgo.
Zanimivo, ni?
nedelja, 11. april 2010
9. april, med 12.00 in 14.19
Kaj je slabše od prevelike količine informacij? Biti popolnoma brez njih. Najbrž huje, kot če bi imel napačne.
(Bodoči) očetje, ki kadite, vzamite zraven šteko. Ne, res, šteko. Prvo škatlo boste skadili v prvih 20 minutah. Častna. Če bi jaz danes kadil, bi mi 100% zmanjkalo bencina v Zippotu. Valjda, če si že ne moreš privoščit Marlboro, da bi kadil v stilu, potem si vsaj jebačko prižgeš čik.
Čas? Dobi novo dimenzijo. Itak, nič novega. A vendar je zanimivo, kako si opisno trajanje razlagamo popolnoma razlicno. Kako dolgo traja poseg (vprašam med. sestro)? Ne dolgo. Kratko. Hitro gre. Jasno, sestri/babici, ki spremlja 8,10,12 ali vec ur trajajoče porode in v primerjavi z njimi, sta 2 urici pljunek v Piranski zaliv. Za nekoga, ki je skregan s časom in konstantno zamuja - na nek način paradoksalno - pa pomeni ta čas skoraj neskončnost. Ki je obratnosorazmerna s količino prejetih informacij - manj jih je, daljša je minuta. Zatorej kratko/hitro/ne dolgo, ne pomeni zmeraj malo časa. Lahko pomeni tudi krajše dolgo obdobje.
Zdaj tudi vem, zakaj in kdaj starši postanejo odporni na otroško kričanje. To postanejo takoj, ko zapustijo porodnšnico. Od krikov, vzklikov, ječanja in joka porodnic, dobiš sicer velika ušesa,zato pa neprepustne membrane bobničev. Ne vem zakaj tega ne učijo v starševski šoli.
Ura in pol je čas, v katerem se v glavi "almost to be daddyja" rodijo marsikateri scenariji. Od takih, ob katerih ti stari dobri Hitchcock lahko gre samo še po novo škatlo čikov (ker šteke si ziher ne vzame nihče zraven, kaj šele dve škatli), do takih, kjer bi se stopilo še kamnito srce hunskega carja Atile. Nastanejo pa tudi takšni, s katerimi bi pogrnil celo v mali šoli.
Zakaj so babice in medicinske take asice? V resnici? Ker jih šolajo pri ninđah. Gladko. Kako vem? Ker jih slišiš, vidiš pa nikjer. In potem se naenkrat pojavijo pred teboj - in nič ne rečejo. Sam jih pa tudi nimaš časa nič vprašati, ker ko so obrneš proti njej - šššviiiissst - uzela jo magla. In 3/4 jih ima na glavi tiste prozorne neprebojne čepice, preko ust pa "začepnik". Saj pravim, ko ninđe. Ameriške. Zakaj ameriške? Ker niso tako male in vitke kot japonske.
Če me spomin tik pred trenutkom D ne vara, obstaja nekaj takega kot rajdni krog. Če sem pihnil mimo z besedo, vsaj upam, da bom kljub temu dovolj razumljiv. Skratka, ta krog je najmanjši premer kroga, ki ga (lahko) naredi recimo avtomobil pri obračanju ob polno zasukanem volanu v eno smer. Se štekamo, ne? No, čakajoči oče tega nima. Prvič zato, ker je v kvadratnem ozkem hodniku to silno težko izvjat. Drugič pa se ob postopanju - da je dokaj živčno najbrž ne rabim poudarjati - po čakalnici, vsak najmanjši poskus obrata oz. delanja kroga spremeni v vrtenje na mestu.
Trenutek D je nastopil ob 14.19, s povito štruco 3230 gramov in 48 centimetrov.
Srečen konec z rosnimi očmi, torej? Ne, z volčjim potokom....
četrtek, 4. marec 2010
Andre's blog
Sem pa zato odkril nov blog. Made by Agassi. Čeravno ne briljira z ažurnostjo, pa je kljub temu nekaj na branju, ki potegne. Poleg tega je v zgornjih in sosednjih zavihkih veliko zanimivega o Agassijevi "Foundation for Education" in ostalih njegovih projektih.
Pa zanimivo branje želim.
četrtek, 25. februar 2010
Čas bo...
Še dober mesec in novo poglavje v življenju se bo začelo pisati z zelo velikimi črkami. In zelo nepredvidljivo pisavo. Kar je dobro, si mislim.
Jasno je, da imamo vsi določene ("pobožne") želje o tem, kaj bi otroku kupili, v kaj bi ga oblekli (našemili:)), izpolnili (lastne) otroške sanje. Nekaj mojih najljubših predstavljam spodaj:
Newbie
Mladost je norost...
Nekaj za primer vročine
Nekaj za "treniranje uma"
Obleka naredi človeka
Nekaj, da se ne pozabi "korenin"
Pa nekaj za prvi obisk atijevega koncerta
... še ni konec (neumnostim)
Jasno je, da imamo vsi določene ("pobožne") želje o tem, kaj bi otroku kupili, v kaj bi ga oblekli (našemili:)), izpolnili (lastne) otroške sanje. Nekaj mojih najljubših predstavljam spodaj:
Newbie
Mladost je norost...
Nekaj za primer vročine
Nekaj za "treniranje uma"
Obleka naredi človeka
Pa nekaj za prvi obisk atijevega koncerta
... še ni konec (neumnostim)
petek, 12. februar 2010
nedelja, 7. februar 2010
sreda, 3. februar 2010
Ant Lantis
Nekaj za Hano ali starega?
Čeprav me načeloma takšni mravljiščni habitati nikoli niso pretirano pritegnili, se mi zdijo vedno bolj zanimivi, celo očarljivi. Zanimivo.
Najbrž bo to v nevzročni zvezi z razbolelim grlom...
Našel (kje drugje kot na): Playgrounder
Čeprav me načeloma takšni mravljiščni habitati nikoli niso pretirano pritegnili, se mi zdijo vedno bolj zanimivi, celo očarljivi. Zanimivo.
Najbrž bo to v nevzročni zvezi z razbolelim grlom...
Našel (kje drugje kot na): Playgrounder
nedelja, 24. januar 2010
Let the Force...
... be with you. Tokrat bližje realnosti kot kadar koli prej. Nejeverni Tomaži? Na spodnji povezavi si lahko ogledate video, zapisano pa naj bo, da gre za gizmota, ki deluje na principu možganskega valovanja. Senzorji, ki si jih nataknemo na glavo, beležijo in merijo naše možgansko valovanje, signale nato pošiljajo do glavne enote. In finta je v čem? Da tako rekoč z močjo misli (oz. izmerjenega valovanja) uravnavamo jakost ventilatorja, ki je vgrajen v podnožje glavne enote, ki nato pošilja žogico po plastičnem tulcu navzgor malo hitreje ali pa tudi ne. Podobno kot pri žrebanju lota. Skozi 15 različnih nalog (?) nas vodi kdo drug kot mojster Yoda.
Zakon ali ja?
VIDEO
Našel na: Playgrounder
sobota, 23. januar 2010
Open - Andre Agassi
Ja, pravkar finiširam omenjeno knjigo (*no, med pisanjem tega jarhizma je že davno prebrana) in ne samo, da me je potegnila vase, malodane sem obseden z njo. Vprašajte ženo, bo potrdila. Garantiram.
Ko sem v medijih zasledil prve kritike na omenjeno avtobiografijo, sem res dobil občutek, da enostavno mora obstajati stran v knjigi, kjer je zapisano, da se je mamilal do amena, da je pol svoje kariere preigral high in da je osvojil najmanj tri grand slame dopingiran. Nič od tega. Jasno. Mariskateri reporter najbrž sploh ni prebral te nekaj čez 300 strani dolge samoizpovedi ter zgolj povzemal novinarskemu rumenilu najbližje vrstice. Moderno novinarstvo pač. Ni dobro.
Kar se tiče chrystalmetha (ne da se mi iskati slovenskega izraza - če sploh obstaja. No, če zadene, ziher obstaja. Morda je celo ekstazi? Ni važno.), so "vsi", vključno z nekdanjimi in še aktivnimi igralci, zagnali težki rompompom. Začela je padati artiljerija opazk, pripomb, obtožb in pri tem so se (delno upravičeno) postavili pod vprašaj (vsi) Agassijevi športni dosežki. Vsaj jaz sem dobil takšen občutek. Pri tem je največji hec, da so "pozabili" omeniti, da je bilo tisto leto eno najslabših v Agassijevi burni karieri, da pravzaprav nikjer v knjigi ne piše in ni razvidno, da bi mu drogica pomagala pri katerem koli športnem aspektu. Nasprotno, več kot nedvoumno je zapisano, da gre za rekreativno drog, da je bila tudi tako uporabljana in je pustila več negativnih kot pozitivnih posledic. Pika. Je pa res, da mu je mogoče prav ta izkušnja, ki ga je potisnila življenjsko stopničko nižje, pomagala, da je nato stopil dve stopnici višje. Iz tega vidika, ja, chrystalmeth mu je pomagal do večjih uspehov.
Tudi probleme z lasmi je imel (pa ne z njihovo dolžino ali sivino), in prav novinarji, ki se radi vtaknejo v vsako malenkost, bi lahko vedeli, da je med lasnimi vstavki in lasuljo velika razlika. Ampak pustimo malenkosti ob strani, ne?
Skratka, najbolj razvpite in očitane mu nemoralnosti niso niti približnos srž knjige. In - zanimivo - nikjer nisem zasledil, da bi o njem pisali. Bistvu, namreč. Tudi tukaj ne bom. Ne bi bilo škoda nekomu razkriti poante knjige, ki je še ni prebral?
Mogoče pa je prav v tem keč. Game, set, match!
četrtek, 7. januar 2010
PITA naj bo!
Bilo kuda, ćevapi svuda! No, zraven čevapčičev pa seveda punjena pljeskavica, burek, sarma, jagnjetina, skratka vse, kar si brbončice (v tem primeru "bosančice" :)) le lahko želijo. Kje? ZDA, Houston, TX.
Dober tek!
sobota, 2. januar 2010
Nismo sami?
Razen tega, da je "Hare Krišna z nami", jih ne poznam veliko, ki bi mislili ali celo verjeli, da nismo. Niti ne dopuščajo te možnosti. Pa smo v bistvu ljudje družabna bitja, večinoma ne maramo samote, osamljenosti, izoliranosti.
Ne poznam jih veliko, ki se ne bi zgrozili ob misli, da bi vse življenje preživeli v zaprti v enem stanovanju, da bi jim gibanje bilo omejeno na območje enega mesta, države. Takoj bi se počutili ujete in nesvobone, že zgolj ob misli.
Kaj pa naša ujetost v vesolju? Ujetnost na našem modrem planetu? "Problem" prevelikih razsežnosti, da bi ga kdo resnično občutil in se z njim resno ukvarjal - ali da bi sploh bil problem. Ne, ker ga ni. Ker ga ne bo, dokler ne bodo postala medzvezdna potovanja del našega vsakdana. Če kdaj sploh bodo...
Danes sem na TV SLO 2 gledal zanimivo dokumentarno oddajo z naslovom 'Konec vesolja', kjer so meddrugim postregli s podatkom, da je satelit Huble pred kratkim posnel fotografijo - pazi zdaj - iz katere je razvidno, da obstaja še vsaj 4000 vidnih galaksij podobnih naši in v vsaki od njih se giblje približno 100 000 000 000 (100 milijard!) zvezd. Zakaj "še vsaj"? Ker s teleskopom seveda ni mogel zaobjeti vse vesoljne širjave, le njegov del. Logično. Da je številka potemtakem še znatno višja, tudi.
Ne rabimo kalkulatorja, da uvidimo, kaj je bolj verjetno - obstoj ali neobstoj še kakšne druge (inteligentne) življenjske oblike?
Kot zanimivost - celotno število galaksij, ki obstaja v znanem vesolju, se giblje okrog 125 milijard. Manjše galaksije (do 100x manjše od naše Mlečne ceste) so sestavljene iz 10 milijonov zvezd, najvčeje jih premorejo tudi do 1.000.000.000.000 zvezd.
Naročite se na:
Objave (Atom)