Ja, mogoče bi se spodobilo napisati kakšno vrstico o Obami, ki je, meni osebno, izreden retorik, pri katerem imaš občutek, da to, o čemer govori, tudi razume in za tem stoji (ko smo že pri njegovem govoru - najbolj bizaren stavek pri prisegi je nedvomno: "I do solemnly swear that I, Barack Hussein Obama will faithfully execute the Office of President of the United States...").
Mogoče bi se veljalo pohvaliti, da sem od nedavnega lastnik novega človekovega najboljšega prijatelja Nokie E71.
Kakorkoli, vrstica o Baracku je napisana, s telefonom se ne bom hvalil, čeravno je res mega. Na duši mi leži nekaj drugega.
Zadnje čase pridno izvajam novoletne načrte lanskega leta, kar pomeni, da popoldneve marljivo prebijam v knjižnici. In se učim, resnično. In je pravzaprav vse v najlepšem redu, da je skoraj popolno, kičasto. Ampak - skoraj. Ne bi bilo pravično do življenja, če bi bila edina popolna stvar učenje v knjižnici. Zato pa ni. In kdo je kriv za to? Jaz ne (vsaj tokrat).
Pač pa je danes za menoj sedel nek nadobuden študent, ki se je vestno učil. Kakopak. Je s tem kaj narobe? Ne, če le tega ne počne 1/4 na glas oz. prav toliko na tiho! Imenujem jih "šepetalci". In jih ne prenesem najbolj. Me vsakič rahlo jetra potem bolijo. In edini greh teh "ghost whispererjev" je ta, da med učenjem premikajo ustnice ter si delajo utvaro, da se slišijo. Si predstavljate? Vsaki 2 sekundi "pik-pok", "cmok-pop", kot da bi poslušal umirajočo ribo na suhem. Medtem se v ta interval (v)meša zlovešč nerazločen šepet, ki za teboj ustvarja kuliso neartikuliranih glasov, ki jih ne razume niti avtor sam. Glavno, da odpira usta.
Saj ne, da je njemu na stolu za menoj kaj lažje. Glede na to, da imam rahle težave z nosom, sinusi in ostalimi podobnimi zadevami, mi pri vsakem tretjem izdihu iz leve nosnice rahlo zažvižga. Skoraj neslišno. Skoraj... In bi se skoraj učila v intelektualni simbiozi študentskega duha, če le ne bi šla drug drugemu na živce.
Ampak s to razliko, da lahko jaz z malo truda odžvižgam Kekčevo pesem, on pa kvečejmu prikliče tavajoči duh kakšnega kadavra.
2 komentarja:
kaj pa če poskusiš z učenjem doma? meni namreč ni nikoli uspelo učiti se v knjižnici. ali je kje v bližini sedel kakšen fejst fant,pa sem vsake toliko pogledala tja, ali je komu zvonil telefon in si nehote poslušal, kaj nekdo počel čez vikend, ponavadi pa sem srečala koga in zavila na kavo ...
tako da sem ugotovila, da je najboljše doma zapreti se v sobo, izklopiti telefone in ... hja, veselo na delo!
na srečo je to že mimo ;)
K.
Sem poskusil - ni opcija. Je namreč tako: kar se da izklopit, se spet lahko vklopi :). V knjižnico pa greš z namenom učiti se in si že mentalno naštelan na to. In tukaj je najbrž tudi največji trik - v glavi. Sem pa v knjižnici že med starejšimi, tak da nimam s komo na kavo..haha :)
Objavite komentar