Ovce in ovčarji

Ni skrivnost, da me mnogokrat, predvsem v poletnih mesecih, ob vikendih prebudi blejanje ovac (skoraj se mi je zatipkalo ovčje meketanje), ki brezskrbno mulijo travo pod spalničnim oknom. Pravzaprav prijetna budnica, čeprav se morda komu sliši drugače. Stvar postane nadvse zanimiva, ko jim v ovčjem jeziku voščim 'dobro jutro' nazaj. In one spet odvrnejo 'beeeee' (dobro jutro). In tako lahko traja ta pingpong 'beeejev' kar en čas. S to evidentno razliko, da ne eni strani okna bleja zmeraj ista oseba, na drugi pa odgovarja ponavadi vsakič druga žival. Kdo je zdaj tu večja ovca (tele)?
Glavni hec je pak drugje. Če se ne motim, sem včeraj v Večeru zasledil prispevek o tem, kako so v protestantski Nemčiji strnili vrste in ustanovili Božičkov hate-club - da poenostavim. Da malo malo manj poenostavim, so pravzaprav ustanovili Miklavžev love-club. Ok, da malo zakompliciram, gre v bistvu za to, da se v tem društvu zavzemajo za ponovno obuditev praznovanja/obhajanja/čaščenja/zapravljanja-€-v-čast sv. Nikolaja a.k.a. Miklavža, namesto skomercializiranega Božička. Ker so pač mnenja, da je debeli belobradi Božo (preveč) vsiljen s strani zahodnoatlantskih zaveznikov, rahlo pedofilen ter brez humorja, Miklavž in parkelj (bi ga moral pisati z veliko?) pa sta avtohtoni figuri časnith mož, otrokom za vzgled. Da poenostavim.
In sem razmišljal. Nedolgo tega smo imeli, zdaj kar naenkrat ruskega, Dedka Mraza in večina ni imela nič proti. Nasprotno.
Smo menjali sistem, posledično miselnost, takoj za tem še hrbtenico. In smo dobili Božička. Večini je bila sprememba pogodu.
Sedaj pa postaja en izmed največjih ameriških izvoznih artiklov trn v peti neo-tradicionalistom? Tudi prav. Pa predpostavimo, da jim uspe. In je naenkrat alfa in omega družinskih srečanj, sprav in razprtij ter osiromašenega proračuna, lik svetega Nikolaja (Zdravstvuj, Nikolaj!). Bo koga motilo? Malokoga, sem prepričan. In kdo je v tem primeru ovca?

In kako daleč bi morali iti, da bi prišli do nevsiljenih običajev? Bi morda morali obhajati praznik Morane, slovanske boginje smrti in zime? Namreč vsi prej našteti maliki imajo skupni imenovalec. Zimo in obdarovanje. Morana in obdarovanje? Zakaj pa ne. Dandanašnji je mariskomu nekogaršnja bridka smert tudi darilo. Oporoke, nujni deleži in zapuščine so prava mana v današnjih trdih časih ultra-mega-turbo materializma. Pa dajmo črni humor, cinizem in sarkazem na stran.
Vedno bolj sem mnenja, da smo ljudje večje ovce kot ovce same. In naenkrat se mi zazdi, da moja jutranja ovčja pomenkovanja niso več tako zelo nenavadna.