Emancipacija

Hecna beseda. Kaj je sploh emancipacija? Pridobivati si enakopravni položaj? Zakaj pa ne, se sliši smiselno. In nekako po splošni in najbolj enostavni razlagi to tudi je. Vsaj tako je za prebrati po raznih definicijah.
Med drugim je hecno tudi to, da se emancipacija največkrat, če ne takoj, poveže z ženskami. Zakaj? Eden izmed prvih (in najbolj tehtnih) odgovorov, ki mi pade na pamet, je ta, da so na žalost one tiste, ki so se največkrat, in tudi najglasneje, morale boriti za svoj enakopravni položaj. Zelo malokrat bomo slišali besedno zvezo ženska emancipacija. Ne, emancipacija in pika. Saj se itak ve, da gre za žensko (emancipacijo, namreč). Pa mogoče to ni najbolj prav. Nenazadnje obstaja več vrst boja za enakopravnost položaja. Politični, za začetek. V katerem pa spet najkrajše vlečejo ženske. Pa smo spet tu - v začaranem krogu. Matematična enačba v besedi. Emancipacija=boj žensk za enakopravnost.
In največji paradoks ženske emancipacije? Da lahko največ zanjo storijo prav moški. Pa ne me vprašat zakaj sem začel o tem razmišljat (prav danes). Vem pa kdaj - pod tušem. In tuš, če ga lahko malo pogeografim, je odlična lokacija za razmišljanje. Priporočam.

Križarjenje 5., 6. in 7. dan

Neurja vzamejo svoj davek. Sploh, če je z njimi neposredno povezana tvoja služba, s tem pa del prostega časa in predvsem občutek za čas. Tega sem že zdavnaj izgubil. No, z neurji nam je bilo na srečo prihranjeno na Costi Romantici.

5. dan se je pisal, ko smo pristali na obalah Krete. Heraklion je bilo mesto, kjer smo se izkrcali, se zbasali na avtobus in oddrveli Knossosu naproti. Lep del zgodovine. Romantičen in tragičen hkrati. Pa ne bom z njo utrujal, kogar zanima lahko Googla, Yahooja, Wikipedija ali pa zavije v knjižnico. Slednje je najboljša izbira, čeravno najmanj enostavna. Skratka, naj fotke govorijo za sebe.







Sledil je predzadnji dan in veliki finale v Atenah. In kot se vse prerado s finali zgodi - tudi ta je več ali manj razočaral. Predvsem zato, ker je imel dan v Atenah potencial, ki je na žalost ostal neizkoriščen. Zakaj? Voden ogled akropole in partenona je bil milo rečeno slab, vodička je znala angleško tako dobro kot jaz svahilijsko. Zraven tega nam je povedala bore malo o tem, kaj vse si lahko še ogledamo v uri in pol prostega časa, ki smo ga imeli po uradnem ogledu, čeprav je v Atenah še in še ogleda vrednih mest. Če kdo misli, da smo si ogledali karkoli olimpijskega iz leta 2004, naj misli zmotno še naprej. Kljub temu pa je bilo zibelko grških bogov in atenske kulture zanimivo videti in doživeti.










Za zaključek zanmivega dneva pa so/sva poskrbeli/la kar na ladji. Za začetek kapetanova večerja, kjer se nam je predstavil velik del posadke, vključno z "el capitanom" na čelu. Nato sva si čas pokrajšala še v casinu, na koncu pa ogledala še t.i. midnight buffet, ko so na ogled in jed postavili obilo (beri: preveč) slastne hrane. Ne, nisva nič jedla, le gledala. Res. Častna.

Križarjenje 3. in 4. dan

Tretji dan smo preživeli na morju, saj smo po izplutju iz Catanie kompas naravnali proti Marmarisu, Turčija. Plovba do tja pa ob povprečnih 30 km/h ni bila ravno hitra. Tja bi naj prispeli zjutraj oz. zgodaj dopoldan 4. dne, a je nesreča hotela, da je na poti enega izmed ladijskih oficirjev obiskal lažji infarkt. Na srečo je preživel, vsekakor pa smo ga morali čimprej izkrcati. Seveda je na ladji tudi zdravniška služba in prva pomoč, a smo kljub temu naredili ovinek in predčasno pristali v Grčiji, ob eni zelo simpatični obmorski vasici. Zaradi velikosti ladje smo se ustavili nekoliko stran od pomola, po nesrečnega oficirja za radisjko zvezo pa je prišla ribiška barkača.


Zaradi tega dogodka in nepredvidenega pristanka, smo prispeli v Marmaris z dvourno zamudo, kar je pomenilo, da bo sila malo časa za karkoli konkretnega. Ali kopanje ali ogled mesta ali kaj drugega... Odpadli so tudi vsi organizirani izleti v tem mestu, so pa zato organizirali brezplačen transfer od pristanišča do mesta. In ker sva tako ali tako planirala sprehod po mestu, nama je prišla ta prijazna poteza še kako prav.
Razen lajajočih trgovcev, ki so stali pred trgovinami, se ni zgodilo nič pretresljivo zanimivega.

Nekje ob 13h smo nadaljevali s plovbo proti Rodosu. Izjemno lepo mesto. In za dobrodošlo spremebmo v primerjavi z Italijo - čisto in prijazno. Za slabe tri urice sva si sposodila skuter ter se malo popeljala okrog mesta ter naletela na eno, najbrž lokalno, plažo. In to je bilo na žalost tudi edino pravo kopanje v morju. V ladijsekm bazenu je bila sicer morska voda, ampak: 1. bazen ni morje in 2. bazen je bil ZELO skromnih mer, zato je bil res zgolj za hitro osvežitev. Kje smo ostali? Rodos. Po slabih treh uricah skuteriranja, med katerimi sva si uspela ogledati tudi tamkajšnjo akropolo, sva vzela pot pod noge in se odpravila raziskovati staro mestno jedro. In naenkrat je bila temna noč, ura malo pred dvanajsto ter čas za ponovno vkrcanje in plovbo proti Kreti.

Bernie Mac -R.I.P.

Bad news. Pravkar izvedel na Yahoo-ju. Jeba...sem mislil, da je mlajši. Mi je bil zelo simpaticen. Nimam pravih besed.

Križarjenje 1. in 2. dan

Pa dajmo še kaj napisat o letošnjem dopustu. Letos prvič sploh - križarjenje! Wow! Ja, tudi jaz sem tako mislil. In tudi je - en velik WOW!
Ampak najprej je bila na vrsti 10 urna vožnja do Civitavecchie, ki leži "od oke" 70 km JZ od Rima. Pri italijanskih voznikih, ki si tega naziva sploh ne zaslužijo, se vožnja po avtocesti sprevrže v boj za preživetje in proti njim. Ter spancu. Sploh, če si dan pred tem opravil v enakem času pot iz Backnanga pri Stuttgartu do Maribora (slabih 700 km). Zastoji pač. Spal pa borih 5 uric.
Kakorkoli, dopust in s tem neuradni honeymoon je bil pred vrati. Ladja - ogromna. Soba - velika, nad pričakovanji. Cene - točno, ogromno velike. Kdor ne verjame, naj se prepriča sam. Voila, cenik.
Po uvodnem spoznavanju ladje in njenih 14. nadstropij (dejansko jih potniki uporabljajo kakšnih deset, od tega so v štirih splani prostori) prvega dne, smo naslednji dan okrog poldneva prispeli v Catanio. Mesto, ki leži tik pod Etno. Umazano (delno zaradivulkanskega prahu, ki ga nosi z Etne, ampak samo delno), z izjemno lepo arhitekturo in nadpovprečno veliko policije na cesti. Za naše podalpske razmere, seveda. Temu primerno nadpovprečna je tudi stopnja kriminala. In še nekaj ima to sicilijansko mesto, kar naša državica nima - aktivno italijansko mafijo. Zato pač policija.
Etne si nisva pobliže pogledala, čeprav bi lahko šla na organiziran izlet s čisto pravim džipom. Vsi izleti se namreč dodatno plačajo, in ja, niso najbolj poceni. Ker sva se že pred tem odločila, da greva na voden ogled Herakliona na Kreti in Aten, sva jo po Catanii ubrala peške. Najbolj zanimiv utrinek tega dne? Policaj (morda je bil le varnostnik) v neprebojnem jopiču in nabito pištolo za pasom, ki je počival sedeč na bližnjem skuterju pred manjšo poslovalnico neke banke. Na žalost ga nisem slikal. Zato pa kratek pregled fotk tistega dne.