Jutranja kava

Danes sem bil v službi že ob 7h. Ker pisarne odpremo "komaj" ob 7.30, sem si v bližnjem lokalu privoščil jutranjo kavico v kompletu z listanjem dnevnega časopisa. Čisti užitek! Resnično se sprostim, če lahko v miru posrebam (po možnosti čim bolj vročo) kavo z mlekom, ob tem pa se kratkočasim s prebiranjem raznega časopisja.
In ker sem sam več kot dovolj časa prebil na "napačni" strani šanka, se niti najmanj ne obremenjujem in jezim, če moja kava (in postrežba) nista najbolj popolni. Ker pač vem, kako je.
Vem pa tudi, da "izvolio" ni nikakršna oblika naslavljanja! Pa nisem mahnjen na vikanje, kaj šele onikanje. Zaradi mene mi lahko reče "tu maš" in postavi šalico predme. Samo ne "izvolio", lepo prosim!! Če se ne more odločit ali bi me tikala ali vikala, naj me rajši nič. Naj pokima v znak vljudnosti in basta.
In potem te naenkrat začne motit, da je kava 10 stopinj prehladna, da zraven nisi dobil kozarca vode ter da si 37 sekund predolgo čakal na postrežbo. Za nameček na koncu ne pustiš niti centa napitnine. In to zaradi piškavega, v bistvu popolnoma nepomembnega naslavljanja gosta. Fiksne ideje in princip, pač.

Hmmm...ko še enkrat tako preletim zgornji sestavek, se vprašam, če ni morda problem le v meni?

Postmoderne križarske vojne

Drugače tega skoraj ne gre imenovati. No, seveda bi šlo, a je naslov več kot prikladen. Tokrat sem si namreč sposodil del teme, o kateri sem včeraj bral oz. gledal, na Tininem blogu.
Pravzaprav gre za totalni idiotizem, poneumljanje in zavajanje (otrok) ter nenazadnje vsiljevanje neke paradigme, ki ne dopušča nikakršne debate in razprave. V komentarjih na Tininem blogu se je sicer razvila relativno zanimiva debata o otrocih, ki se šolajo doma, čeprav point tega videa ni bil ravno v tem. Za moje pojme vsaj. Kakorkoli, nedopuščanje slehernega dialoga, negiranje dejstev in premočrten dogmatizem (no ja, saj veliko drugačen verjetno ne more biti), so samo nekateri izmed opisnikov tega posnetka. Sicer pa, presodite sami. In če bo koga kam pritisnilo - go with the flow.

Trkaj

Včeraj je bil pod Pohorjem Rok Flander Show. Ker ni bilo snega, pač ni bilo možno izvesti snowboard showa, so se pa zato pogumni fantje spustili od trikotne jase do cilne arene kar po tavi. Blatu, če smo natančni. Za pokal Puklove roke, pravzaprav. Pogumneži, nekateri celo brez treninga (res!), so na noge nataknili stare Elanke RC ali boarde, in hop po strmini. Zmaga je ostala na rodni Štajerski, pridrvela pa jo je ekipa Prosurfa. Bravo!
Ampak, hit večera (vsaj zame) je bil nedvomno Trkaj. Koncert, na katerem je prerapal večino svojih hitov in nehitov (ki jih pač trenutno še ni v izobliju, žal), je bil fenomenalen. K temu je nedvomno pripomogla uigrana ekipa spremljevalnega benda, ki je brezhibno odigrala sleherni komad. Dolgo že nisem bil na koncertu, kjer ti pri vsakem komadu začno boki muvat kar sami od sebe. Častna. In nisem ravno tip človeka, ki bi bil ne vem kako plesno nadarjen, zategadelj me redkokaj samo od sebe premakne v zibanje. No, Trkaj me je. S svojo spontanostjo, naravnostjo in občutkom za publiko, pa čeprav je njegova zvezda šele prav vzhaja. Če dodamo k temu nehvaležne vremenske razmere za izvedbo koncerta - mraz in sneg - si vsi izvajalci zaslužijo čisto 10!

Večer se je nepričakovano končal v Areninem VIP-u (hvala, Mare ;)), kjer se je seveda nabralo kar nekaj družbeno-kulturno-glasbene (kisle) smetane tistega večera. Pa ne samo mariborske. Testenine z morskimi sadeži so teknile, pir tudi. Zelo lepo pa je bilo videti nekaj starih znancev in bivših kolegov, na katere sicer zgolj slučajno naletiš v času božično-novoletne nakupovalne mrzlice v kakšnem mega nakupovalnem centru.

Velika jajca

Kaj je narobe s percepcijo praznikov v zadnjih nekaj letih? Kot da ni dovolj, da se Božič prične že zadnji teden novembra, da iz dneva mrtvih nastane teden, da se Valentinovo začne koj po Prešernu... Zgolj načeloma razumem, a ne odobravam, da je interes kapitala tisti, ki forsira raztegovanje potrošniških praznikov preko razumnih meja. Kaj pri sveti indijski kravi pa je na Veliki noči takega, da se je začel rom-pom-pom okrog nje že v sredo?! Mar res prodajo toliko jajc, hrena šunke in čokoladnih zajcev več, da se izplača raztegovat še te praznike? Ne spomnim se namreč, da bi se kdaj poudarjal kak drug dan kot petek, ko so vsi nervozno kupovali ribe (in od kdaj ribe niso meso?), čeprav so bili pod kožo še zmeraj rdeči. Nedelja, ko je prišel na vrsto tako obilen zajtrk, da do torka ni bil nihče lačen, in pa seveda ponedeljek, ker je bil dela prost dan. Ti trije dnevi in nič več.
Skoraj vsak jutro, preden se odpravim v službo, je doma vklopljen radio. In ker mi jutranji program Radia City še najbolj sede, ga pač poslušam. In letos sem prvič zasledil, da so začeli gnjavit s tematiko Velike noči že v sredo. Groza! In potem se ni več ustavilo. Pravijo, da kjer je dim, tam so tudi zelhane klobase. Zato verjamem, da niso bili edini radijci, ki so to počeli. Reklamni letaki za šunko in potico so pa polnili nabiralnike že itak 10 dni prej. Morda bi pa moral samo zamenjat jutranjo radijsko postajo (in poštarja). City, tokrat en VELIK minus. Spet.

Kakorkoli, najbrž bo večina zadovoljna če bo pojedina teknila. Vse za velika jajca, debeli hren in ravno prav mastno šunko. Pa dober tek! Ah, pa potice ne pozabit...

Čakam...

Juhuhu, samo še par stopinj več, pa bo skuter spet v pogonu. Končno! Akumulator je menjan, v ponedeljek sem se že skuteriral do službe, potem pa jo je spet zagodlo vreme. Pri -2,5 Celzijevih me ne mika zmrzovati na moji rdeči kosilnici.
Sicer je pa danes dan za čakanje. Čakanje na honorar iz City Magazina, ki zamuja že kak teden, kar jim sicer ni v navadi. Čakanje na klic iz Rolana, kamor sem dal pregledat in sčistit tiskalnik, ker nekaj šteka. Poklicali bi me naj že najkasneje včeraj.
Še čakam na kaj drugega? Ja, nestrpno pričakujem 03. april, ko bo znana odločitev Stanovanjskega sklada RS ali nama je uspelo na razpisu za tržna stanovanja.