Eko

Zanimivo, da so (kao) ekološke stvari - hrana, gorivo, vrečke, karkolidrugegakarbremeniokoljenatakšenalidrugačennačin - na voljo zmeraj zgolj kot opcija. Dražja izbira - v veliki večini primerov, seveda. Obstaja nešteto predpisov, ki nam omejujejo našo kvazi svobodo (izbire) in nam točjo določajo kaj smemo ali ne, kaj moramo ali ne rabimo.
Le za ekološko, okolju prijazno nisem zasledil nikjer nobenega predpisa, ki bi določal, da je potrebno nekaj brez izjeme kupiti eko.
Zakaj ni nikjer predpisano, da se enostavno ne sme prodajati druhig oz. moramo kupovati le razgradljive vrečke (Sparove krompirjevke, ki se razgradijo na kompostu, recimo)? Vozila, ki imajo emisije CO2 pod točno določeno mejo (zaradi mene tudi hibride, čeprav se na tem mestu dodatno razveja eko zgodba na izdelavo in razgradnjo akumulatorjev)? Hrano, ki je pri in predelana na način, da ne obremenjuje okolja?

Zakajev o točno določenih primerih, ki bi jih bilo več kot modro urediti s predpisi, je prav toliko kot vicev o Chucku Norrisu.
A odgovor je najbrž enoznačen - $ (ali €, valuta niti ni važna, glavno, da je konvertibilna)!

Svinjska zobna pasta

No, takšen je le okus. In ja, zobna pasta z okusom slanine v resnici obstaja. Verjamem, da nadaljnji komentar ni potreben.

Vir: Uncrate

Naši - vaši, beli - rdeči - črni, indijanci in kavbojci

Naj nekdo, ki o tem resnično kaj ve, saj kot kaže živim v nekem napačnem prepričanju, morda celo iluziji, spusti žarek razsvetlitve v mračnost moje zmote.
Naj bo tako ali drugače, drznil si bom malo pokomentirati, čeprav sem že ničkolikokrat sam pri sebi sklenil, da tega ne bom več počel, se kljub temu spustil na presneto tanek led in se najdel tega zarečenega kruha, ki ni ne bel ne črn, še najmanj pa mešan. Gre namreč za tole - komur se da brati zaplet v celoti beri tukaj - sicer pa kratek povzetek zadeve:

Jabolko spora je imenovanje tega g. Ribiča, pardon, g. Fišerja, za generalnega državnega tožilca. Ki je leta 1975 (ribil v kalnih vodah?)  in podal obtožni predlog zoper neko gospo in dva duhovnika, ki so "želeli postaviti verski simbol in ohraniti spomin na mrtve" ali drugače " ... 1975. leta na kraju Na Vršah pod hribom Lajše nad Cerknim (je) dala postaviti 2,5 m visok spomenik v obliki križa v februarju 1944. leta tamkaj likvidiranim narodnim izdajalcem."

No, ti mrtvi so sedaj "žrtve komunističnega nasilja", kot jih označujejo novodobniki (pa tudi kak bogaboječ starodobnik bi se našel) oz. "narodni izdajalci", kot jih je takrat označil Fišer.
Učili so nas, da je bil takratni kler bolj bele kot rdeče barve ter je z veseljem kolaboriral z okupatorjem. Kar mislim, da ni sporno. Kakor tudi ne, da je rdeča pest udarila marsikdaj tudi mimo belega lica. Da so v smislu revolucije, ki je potekala v duhu pozitivnih sprememb, bili povojni poboji vse prej kot častna dejanja, ter da je bilo takrat ubitih tudi nekaj (in vsekakor preveč) nedolžnih ljudi. To je več ali manj jasno. Koliko nedolžnih pa je bilo pobitih (ali še kaj hujšega) zaradi teh na hitro "pospravljenih" ljudi? Se je to že pozabilo? Ni več moderno o tem govoriti?
In zdaj so naenkrat (kolaboranti in ostali grešne ovčice) žrtve komunističnega nasilja?! Daj(te) no! Saj razumem, da je zgodovina ponavadi stvar interpretacije vladajoče elite (ter da jo pišejo zmagovalci), ampak "koji klinac" se zdaj spet grejo. Normalno, da so jih likvidirali po hiterm postopku, brez "odvečnih" sodnijskih ceremonij. In ja (še enkrat), seveda so jih skupili tudi nedolžni, "švicarji", takšni, ki z vojno niso imeli nikakršne povezave.
Bi se morali mar "igrati" Nürnberške procese? Postaviti pre-haški tribunal? Vsi vemo kako potekajo sojenja pred slednjim. Kako je bilo v Nürnbergu, pa najbrž tisti, ki jim je tematika dovolj blizu, prav tako vedo, da mariskdo ni dočakal konca sojenja. Zaradi tega ali onega vzroka.
Skratka, zmagovalcev že dolgo ni več, poraženci pa kot kaže tekmujejo za... koga ali kaj že?

Včasih ni bilo dileme - zavezniki, sile osi in Švica. Danes pa vsi trpajo švicarsko čokolado in Ricolo, so sami sebi zavezniki na skupni osi zla, ki je postala splošno "dobro". Amen.

Ni mi bil...

... všeč. Izgled, namreč. In če že nič ne (na)pišem, lahko vsaj kao narišem. Če tako pogojno imenujemo menjavo predloge na kateri počiva blog.
Pika.

Dvojna merila

Vsi jih imamo. Eni si to priznamo, drugi ne. Nekateri so se z dvojnimi merili rodili, drugi so jih tekom življenja pridobili in se naučili z njimi mešetariti tako ali drugače, tretji jih imajo, pa ne vedo prav kaj bi z njimi. Pri enih je celotna življenjska sfera prepojena z njimi, drugi jih načelno zavračajo, čeprav se potihem zavedajo, da so globoko v njih, jih imajo, gojijo in jih s tem na neki način tudi priznavajo. Le situacije še ni bilo takšne, kjer bi popustila zavora moralnega zadržka.
Pa je vse le stvar situacije, po principu "priložnost dela tatu?" Na prvi pogled se že zazdi tako, saj je ponavadi konkretna situacija tista, ki izzove določena ravnanja. Brez akcije ni reakcije. In lahko smo še tako čistunski, teoretsko snežno belo čisti, s plemenitimi nameni, a če je situacija "prava", če smo izzvani na pravilen način, vsi "noter pademo".
Na koncu ugotovimo, da plavamo v istem loncu, da imajo vsi plavalci mokro kožo, le da se nekateri zadržujejo bolj ob robu, drugi mirno plavajo okrog ter do sredine in nazaj, tretji se brezbrižno potapljajo vse do dna. Univerzalnost človeških (nad)sposobnosti pač.
Če nečesa še nikoli nismo storili, še ne pomeni, da tega nismo sposobni. Le trenutka, situacije, ki bi nam dala možnost (re)akcije, izzvala v nas neki (nad)refleks, ki premika moralna načela popolnoma po svoje, razblinja mejo dobrega in slabega, še ni bilo na naši poti.
Dvojna merila imamo najmanj sami zase (a se tega ponavadi sploh ne zavedamo). Takoj zatem pridejo na vrsto naši bližnji. Pa daljni. Nenazadnje odigrata svojo vlogo individualni čut za pravičnost (ki ga v tem primeru lahko interpretiramo vsaj dvopomensko), denar - ne moremo verjet, kajne - in vse ostale možne konkretne situacije in vzvodi.
Zaadeva je v resnici precej preprosta. Dvojna merila obstajajo in pika. Če je to prav in pravično, je druga zgodba. Pa smo prepričani, da bi popolnoma izbrisali dvojna merila, če bi imeli to možnost? Popolnoma prepričani? Popolnoma izbrisali?