Naši - vaši, beli - rdeči - črni, indijanci in kavbojci

Naj nekdo, ki o tem resnično kaj ve, saj kot kaže živim v nekem napačnem prepričanju, morda celo iluziji, spusti žarek razsvetlitve v mračnost moje zmote.
Naj bo tako ali drugače, drznil si bom malo pokomentirati, čeprav sem že ničkolikokrat sam pri sebi sklenil, da tega ne bom več počel, se kljub temu spustil na presneto tanek led in se najdel tega zarečenega kruha, ki ni ne bel ne črn, še najmanj pa mešan. Gre namreč za tole - komur se da brati zaplet v celoti beri tukaj - sicer pa kratek povzetek zadeve:

Jabolko spora je imenovanje tega g. Ribiča, pardon, g. Fišerja, za generalnega državnega tožilca. Ki je leta 1975 (ribil v kalnih vodah?)  in podal obtožni predlog zoper neko gospo in dva duhovnika, ki so "želeli postaviti verski simbol in ohraniti spomin na mrtve" ali drugače " ... 1975. leta na kraju Na Vršah pod hribom Lajše nad Cerknim (je) dala postaviti 2,5 m visok spomenik v obliki križa v februarju 1944. leta tamkaj likvidiranim narodnim izdajalcem."

No, ti mrtvi so sedaj "žrtve komunističnega nasilja", kot jih označujejo novodobniki (pa tudi kak bogaboječ starodobnik bi se našel) oz. "narodni izdajalci", kot jih je takrat označil Fišer.
Učili so nas, da je bil takratni kler bolj bele kot rdeče barve ter je z veseljem kolaboriral z okupatorjem. Kar mislim, da ni sporno. Kakor tudi ne, da je rdeča pest udarila marsikdaj tudi mimo belega lica. Da so v smislu revolucije, ki je potekala v duhu pozitivnih sprememb, bili povojni poboji vse prej kot častna dejanja, ter da je bilo takrat ubitih tudi nekaj (in vsekakor preveč) nedolžnih ljudi. To je več ali manj jasno. Koliko nedolžnih pa je bilo pobitih (ali še kaj hujšega) zaradi teh na hitro "pospravljenih" ljudi? Se je to že pozabilo? Ni več moderno o tem govoriti?
In zdaj so naenkrat (kolaboranti in ostali grešne ovčice) žrtve komunističnega nasilja?! Daj(te) no! Saj razumem, da je zgodovina ponavadi stvar interpretacije vladajoče elite (ter da jo pišejo zmagovalci), ampak "koji klinac" se zdaj spet grejo. Normalno, da so jih likvidirali po hiterm postopku, brez "odvečnih" sodnijskih ceremonij. In ja (še enkrat), seveda so jih skupili tudi nedolžni, "švicarji", takšni, ki z vojno niso imeli nikakršne povezave.
Bi se morali mar "igrati" Nürnberške procese? Postaviti pre-haški tribunal? Vsi vemo kako potekajo sojenja pred slednjim. Kako je bilo v Nürnbergu, pa najbrž tisti, ki jim je tematika dovolj blizu, prav tako vedo, da mariskdo ni dočakal konca sojenja. Zaradi tega ali onega vzroka.
Skratka, zmagovalcev že dolgo ni več, poraženci pa kot kaže tekmujejo za... koga ali kaj že?

Včasih ni bilo dileme - zavezniki, sile osi in Švica. Danes pa vsi trpajo švicarsko čokolado in Ricolo, so sami sebi zavezniki na skupni osi zla, ki je postala splošno "dobro". Amen.

Ni mi bil...

... všeč. Izgled, namreč. In če že nič ne (na)pišem, lahko vsaj kao narišem. Če tako pogojno imenujemo menjavo predloge na kateri počiva blog.
Pika.

Dvojna merila

Vsi jih imamo. Eni si to priznamo, drugi ne. Nekateri so se z dvojnimi merili rodili, drugi so jih tekom življenja pridobili in se naučili z njimi mešetariti tako ali drugače, tretji jih imajo, pa ne vedo prav kaj bi z njimi. Pri enih je celotna življenjska sfera prepojena z njimi, drugi jih načelno zavračajo, čeprav se potihem zavedajo, da so globoko v njih, jih imajo, gojijo in jih s tem na neki način tudi priznavajo. Le situacije še ni bilo takšne, kjer bi popustila zavora moralnega zadržka.
Pa je vse le stvar situacije, po principu "priložnost dela tatu?" Na prvi pogled se že zazdi tako, saj je ponavadi konkretna situacija tista, ki izzove določena ravnanja. Brez akcije ni reakcije. In lahko smo še tako čistunski, teoretsko snežno belo čisti, s plemenitimi nameni, a če je situacija "prava", če smo izzvani na pravilen način, vsi "noter pademo".
Na koncu ugotovimo, da plavamo v istem loncu, da imajo vsi plavalci mokro kožo, le da se nekateri zadržujejo bolj ob robu, drugi mirno plavajo okrog ter do sredine in nazaj, tretji se brezbrižno potapljajo vse do dna. Univerzalnost človeških (nad)sposobnosti pač.
Če nečesa še nikoli nismo storili, še ne pomeni, da tega nismo sposobni. Le trenutka, situacije, ki bi nam dala možnost (re)akcije, izzvala v nas neki (nad)refleks, ki premika moralna načela popolnoma po svoje, razblinja mejo dobrega in slabega, še ni bilo na naši poti.
Dvojna merila imamo najmanj sami zase (a se tega ponavadi sploh ne zavedamo). Takoj zatem pridejo na vrsto naši bližnji. Pa daljni. Nenazadnje odigrata svojo vlogo individualni čut za pravičnost (ki ga v tem primeru lahko interpretiramo vsaj dvopomensko), denar - ne moremo verjet, kajne - in vse ostale možne konkretne situacije in vzvodi.
Zaadeva je v resnici precej preprosta. Dvojna merila obstajajo in pika. Če je to prav in pravično, je druga zgodba. Pa smo prepričani, da bi popolnoma izbrisali dvojna merila, če bi imeli to možnost? Popolnoma prepričani? Popolnoma izbrisali?

Nash dragi Presheren

Razen novega "looka", ni nič novega. Na blogu vsaj. Sem pa zadnjič spet malo razmišljal. Ja, to se na žalost zadnje čase ne dogaja prav pogosto. Pa vendar, beseda je nekako nanesla na Prešernovega Povodnega moža - in takrat se je začelo. No, saj je bilo precej kratko in jedrnato.
Kot sliko povodnega moža si večina najbrž pred oči prikliče klišejsko podobo moža, ovitega v temen plašč, s črnim cilindrom na glavi, izpod katerega štrlijo neubogljivi dolgi črni lasje (glej zgoraj).
Prešeren je imel, se mi zdi, rad besedne igre. Najbrž zato, ker so blizu tudi meni. Skratka, povodni mož iz Povodnega moža sploh ni bil povodni mož, sem jel razmišljati. Niti ni bil podvodni mož, kot bi marsikdo mislil, sem tuhtal. Ne, POvodni mož je (bil) samo en. Po vodi je lahko hodil samo nekdo. Ergo? Za prispodobo povodnega moža v Povodnem možu se lahko skriva le Jezus. Ni druge. Logično. Saj ne, da mi je to všeč, ker mi je France zmeraj deloval malo poganski. Ampak, tej očitni logični povezavi je enostavno težko oporekati...
Literarni kritiki, zgodovinarji in teoretiki, zakaj me niste takoj vprašali?

Hooker, Slepička, Fukal...

Jebiga, ne da se mi. To je bila prva misel, ki mi je padla na pamet, ko sem pomislil na moje Jarhizme. Pa je res. Ne da se mi. In to tako hudo, da sem z neta "drpno" nekaj starega odličnega bluesa, v izvedbi ateja in mame ter tatamate počasnih rifov, Johna Lee Hookerja. Hudo. No, saj je B.B. King tudi našel mesto zraven njega. Ampak bistvo - jebivetrstvo v polnem pomenu besede. In košček tega uživam v tem trenutku tudi jaz.
A če je kdo znal uživati življenje, ga užiti in resnično ceniti, spoštovati v pravem pomenu besede ter ga zajemati z veliko žlico, sta bila to ona dva. Njuna glasba to enostavno poje in igra.
Nema veze, bi rekli arbitražni bratje (in sestre). V ozadju zelení nepomembna fuzbal tekma slovenskega prvaka, ki se mi je ne da ošvrkniti niti s tretjim očesom, ki ga nimam. Kaj šele z levim, s katerim bi celo kaj videl. Je dovolj, da izza vogala buta zeleni barvni odtenek, ki se ga trudim prezreti.
Svetovno prvenstvo je očitno terjalo svojo desetino. Z narejeno sveto preproščino me je pustilo precej hladnega. Z veseljem bi, tokrat izjemoma, cerkveni davek prav resnično plačal dušebrižnikom, samo za kanček tistega vzhičenja, ki me je grabilo davnega '94, ko so kopačke brusili v ZDA. Jebiga, tokrat se pač njim ni dalo. Fuzbalerjem, ne cerkvenikom. Njim se vedno da, za dovolj velik drobiž...
Ima pa blues zraven odličnih izvajalcev, predvsem odličen timing. Ko ti začne komad in njegov zmeraj isti ritem najedat in je že na meji, da ti gre na k****, se komad konča. Kratko in jedrnato. Enostavno vedo, kdaj je treba zaključiti, spakirati kovčke in se posloviti. Nekaj, česar nas večina ni sposobna. Jebiga, to se nam pač očitno da. Bluzit. Ne blues, bluz.
Mimogrede, tretje oko je namignilo levemu očesu, da se sprehodi po ekranu. Z namenom, očitno. Kdo je dal tretji gol za nasprotnike? Slepička. Častna! Crkavam, meni se zdi fascinanten priimek. Dobra konkurenca sonarodnjaku Fukalu. Soprogi, če jih imata, se najbrž podpisujeta z dekliškimi priimki.
Vem, imam določen tik na "zanimive" priimke. Dolga zgodba. Ne da se mi. Jebiga.