Hooker, Slepička, Fukal...

Jebiga, ne da se mi. To je bila prva misel, ki mi je padla na pamet, ko sem pomislil na moje Jarhizme. Pa je res. Ne da se mi. In to tako hudo, da sem z neta "drpno" nekaj starega odličnega bluesa, v izvedbi ateja in mame ter tatamate počasnih rifov, Johna Lee Hookerja. Hudo. No, saj je B.B. King tudi našel mesto zraven njega. Ampak bistvo - jebivetrstvo v polnem pomenu besede. In košček tega uživam v tem trenutku tudi jaz.
A če je kdo znal uživati življenje, ga užiti in resnično ceniti, spoštovati v pravem pomenu besede ter ga zajemati z veliko žlico, sta bila to ona dva. Njuna glasba to enostavno poje in igra.
Nema veze, bi rekli arbitražni bratje (in sestre). V ozadju zelení nepomembna fuzbal tekma slovenskega prvaka, ki se mi je ne da ošvrkniti niti s tretjim očesom, ki ga nimam. Kaj šele z levim, s katerim bi celo kaj videl. Je dovolj, da izza vogala buta zeleni barvni odtenek, ki se ga trudim prezreti.
Svetovno prvenstvo je očitno terjalo svojo desetino. Z narejeno sveto preproščino me je pustilo precej hladnega. Z veseljem bi, tokrat izjemoma, cerkveni davek prav resnično plačal dušebrižnikom, samo za kanček tistega vzhičenja, ki me je grabilo davnega '94, ko so kopačke brusili v ZDA. Jebiga, tokrat se pač njim ni dalo. Fuzbalerjem, ne cerkvenikom. Njim se vedno da, za dovolj velik drobiž...
Ima pa blues zraven odličnih izvajalcev, predvsem odličen timing. Ko ti začne komad in njegov zmeraj isti ritem najedat in je že na meji, da ti gre na k****, se komad konča. Kratko in jedrnato. Enostavno vedo, kdaj je treba zaključiti, spakirati kovčke in se posloviti. Nekaj, česar nas večina ni sposobna. Jebiga, to se nam pač očitno da. Bluzit. Ne blues, bluz.
Mimogrede, tretje oko je namignilo levemu očesu, da se sprehodi po ekranu. Z namenom, očitno. Kdo je dal tretji gol za nasprotnike? Slepička. Častna! Crkavam, meni se zdi fascinanten priimek. Dobra konkurenca sonarodnjaku Fukalu. Soprogi, če jih imata, se najbrž podpisujeta z dekliškimi priimki.
Vem, imam določen tik na "zanimive" priimke. Dolga zgodba. Ne da se mi. Jebiga.

Duhovitost

Katere asociacije se vam najprej zapodijo po glavi ob besedi duhovitost? Nogometne najbrž ne. In popolnoma me raztogoti, ko kateri od, resda izobraženih in razgledanih, komentatorjev izjavi, da je bila "akcija duhovita". Kaj je bila?!
Ta zadeva me res že dlje časa tišči (mogoče sem zato v službi sitn?) in sem želel o njej že kdaj bentiti. No, danes je sodu izbila dno akcija, ki so jo izpeljali Danci na tekmi proti Kamerunu. In je bila - kako bi bilo drugače - duhovita!
V SSKJ pri razlagi termina pod točko 2 sicer piše: "izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem", ampak naj me koklja brcne, če vedo za ta žnj pomen duhovitosti več kot trije ljudje na tem svetu. Pa še ti so pisci SSKJja.
Da se o izvirno izpeljanih akcijah, ki so večinoma naštudirane (in ob katerih se ta neposrečena besedna zveza največkrat uporabi), sploh ne pogovarjamo. In srednjemu napadalcu, ki duhovito preigrava, se lahko samo kislo nasmejim in mu pokažem srednji prst.

I rest my case...daj restanega v kesico...al' kak'...

Začelo se je!

Calendar World Cup 2010 by MARCA.com

Demonstracije ...

...so seveda lahko takšne in drugačne. Minejo v mirnem ozračju in spravljivem duhu (no, ta je sicer malo težja), lahko se pa kanček izrodijo. Nenazadnje - so le demonstracije. In nekaj demonstrirati je v pasivni drži težko. Ne zagovarjam nasilja, ampak tudi apriori na ves glas ne obsojam in se zgražam ob dejanih, ki smo jim bili priča včeraj pred parlamentom.
Nekaj zmetanih jajc na fasado poslopja, ki je vsaj do neke mere, predvsem pa iz vidika aktivno sodelujočih subjektov, "krivo" za nastalo situacijo? So what. Dva izruvana stebrička? U, mater. Na fuzbalski tekmi, kjer je 10x manj ljudi, je več "kolateralne" škode in 20x manj zgražanja. Granitne (da ni bil slučajno pohorski tonalit?) kocke? O.K., to je že druga zgodba.  Tukaj se veselo vandaliranje konča in prestopi vsaj prag prešernega.
Ampak tukaj se moja zgodba obsojanja in zgražanja konča. Ker me ni bilo zraven. Ne poznam predloga zakona dovolj dobro in podrobno, da bi lahko argumentirano razpravljal o dobrih in slabih aspektih le-tega (zakona). Premalo poznam ozadje in vzgibe, ki so botrovali sprevrženju youth štrajka v 2. "jogurtno revolucijo". V ta koš nepoznavanja situacije spada po mojem mnenju tudi večina tistih, ki na ves glas kričijo, kako jih je sram tega in onega (predvsem pa tega, da so bili sami nekdaj študenti), ki ostro obsojajo takšna dejanja (in so čez noč prestopili iz levega na desni breg. Pa tukaj nimam v mislih političnih razmejitev.) In še bi lahko navajal podobne primere. Pa se mi ne da. Vsekakor pa teh ljudi, ki so po bitki najbolj glasni, zakon neposredno ne nagovarja ali jih "ogroža". Najbrž pa ne vedo, da se jih lahko posredno precej bolj dotakne, kot jim je/bo ljubo.
Sem pa prepričan, da je del ali pa kar celota dotičnih demonstracij, odraz splošnega stanja duha naše ožje in širše družbe. In v taki situaciji je lahko tudi banalen ter precej butast primer dovolj, da sproži kašen buren odziv, na jeziku spretnega demagoga pa je precej dobro orožje, lahko bi se pa glasil recimo takole (in morda ni tako daleč od resnice): "Grkom dajemo stomilijonske subvencije oz. posojila, doma pa nimamo za (študentski) burek." Recimo. Da prestopiš prag je dovolj le korak. Nekateri tečejo maraton, bi dodal moj bivši ravnatelj. In včeraj so se nekateri pošteno natrimčkali. Čudi me samo, da ni tako počilo "radnički klasi", ker bi jim precej bolj upravičeno. 
In še nekaj o komentarjih, da je naš brsteči cvet inteligence s količino konzumiranega alkohola in posledičnih dejanj, lepo pokazal na kakšni razvojni stopnji se nahaja. Da alkohol ne sodi (skoraj) nikamor, je jasno. Da ga nismo pričakovali na študentsko-dijaških demonstracijah, je sprenevedanje, zatiskanje oči in totalna utopija. Da bi bil svet lepši, če bi bilo drugače, se strinjamo vsi. A realnost je žal drugačna. In da se med 10.000 (in kusur) demonstratni najde par (100) cvetk, ki bo delalo zgago in splošen nered, seveda krepko pod gasom, je več kot logično. In očitno je bilo tudi pričakovano, glede na število in opremljenost modrih angelov varuhov. Da so s takšno lahkoto v sovandale spremenili še cel kup drugače mislečih pacifističnih študentov in dijakov, je spet svoje poglavje. No, mogoče jih tudi niso. Me ni bilo zraven.

In kaj bi bila morala vsega skupaj: vsi se lahko (z)motimo.

Ko 60 minut ni zmeraj 1 ura

In čas je neizprosen rabelj, ali kako že gre tisto? Najbrž sem pomešal vsaj tri  stvari (avtorje, besedila pa še kaj) hkrati, a besedna zveza se mi je hote ali nehote prikradla med ostale misli.
Misli, ki sicer begajo med poročilom vikend pregleda nemškega fuzbal prvenstva in teden dni starim otrokom, ki ga novopečena mamica počasi uspava, kar že odlično obvlada. Zraven vseh ostalih stvari, seveda.
Čas. Rdeča nit tokratnega športnega studia je upokojitev Jensa Lehmanna, relativno legendarnega nemškega golmana. Niti ni važno. Pomembna je sprememba, ki se mu bo v sredini meseca maja jela zgoditi. Po slabih 30 letih preživetih v svetu nogometa, ki je tvoril in bil na nek način vodilo njegovega življenja, se mu bo rutina popolnoma spremenila, porušila. Se mu bo res? Se ti s takšno spremembo življenje nujno postavi na glavo?
Se z rojstvom otroka tako bistveno spremeni tvoj vsakdan? Se. Seveda se. Popolnoma normalno in logično, da se - in verjetno bi bilo napačno, če bi bilo obratno. Rutina postano tisto nerutinsko. In paradoksalno, v tej novi ne-rutini najdeš nov ponavljajoč dan. In padeš noter. In ni panike.
In že večkrat sem razmišljal o iztočnici, ki mi je bila navržena že pred kakšnimi 10 leti. Gre pa takole: povečini se strinjamo, da imamo občutek, da je življenje hitrejše, da ga hitreje (morda bolj intezivno?) živimo, da je bilo včasih več časa za različne stvari, da je bilo bolj na easy. Skratka, včasih se je celotno življenje odvijalo bolj lagodno, počasneje. Danes (in zadnjih nekaj let) pa hiti mimo nas. Če se do sem strinjamo, gremo dalje.
In zdaj (hipo)teza: vse zgoraj našteto se nam sploh ne zdi, ampak se v resnici dogaja. Čas, ta neodvisna spremenljivka, prav zares hitreje teče. I, bi porekli, saj ima vsaka ura še zmeraj 60 minut, čeravno včasih kot blisk mine, le tu in tam se vleče kot jara kača. Vsaka minuta ima 100 stotink in tako dalje in tako naprej (ali nazaj) ...
Ja, do tukaj se ni prav nič spremenilo. Ampak, če bi se dejansko začel  svetovni, kozmični, vesoljni, galaktični, you-name-it, čas hitreje odvijati (magari na nekem meta nivoju, ni važno), tega sploh ne bi opazili. 100 stotink bi sicer še zmeraj tvorilo sekundo, ampak bi ta čas hitreje minil, pretekel. Dan bi sicer še zmeraj bil razdeljen na 24 ur, le trajal ne bi več tako dolgo.
Zanimivo, ni?