Gospod Medved

Ne gre za dobesedno ubijanje od-daleč-zgledamo-tako-prisrčni polarnih medvedov, marveč za ponazoritev količine/teže emisij na potnika, ki se sprostijo v ozračje med povprečnim potovanjem z letalom po Evropi.
Zanimiv oglas, vsekakor. Ne, niso žive medote uporabili pri snemanju. Niti mrtvih. Zgolj animirane. Za vsak slučaj napišem, ker ni nikjer v spotu posebej izpostavljeno.

1 Sloven'c, 1 sveča?

V petek sem naletel na podatek, da menda na leto pokurimo 2.000.000 sveč. Na pokopališčih, kje pa drugje. Tiste čajne so poglavje za sebe. Predvidevam. Pa tudi če niso, koliko ton odpadkov se nabere zaradi..hmmm...običaja?
Tiste, ki so brez elektrike in berejo na svečo, lahko verjetno preštejemo na prste treh parov rok. Zato objektivne potrebe, da bi prižigali stenj (z mojega vidika) ni.
No, potreba očitno obstaja. Ampak kaj je njen vzgib? Da je nagrobna svečarija zakoreninjena tradicija, pustimo ob strani, čeprav je to eden izmed bistvenih gonilnikov pojava.
Da gre za poklon in počastitev spomina preminulim - ok, kupim. In da jim je treba to spoštovanje izkazati (najbolje sicer za časa življenja, da imajo vsi participanti nekaj od tega) oz. počastiti (ne vem, če jo to najbolj prikladna beseda, ampak naj bo) spomin - s tem se tudi strinjam. Ampak, kdo ima karkoli od tega, da se v ta namen paranoidno prižigajo sveče? Mrtvi najmanj ali celo nič. Pa naj pri tem vzamemo v obzir ateistični pogled, krščanski & različice, reinkarnacijski ali katerikoli drugi soroden nauk.
Torej - vžigalnike ali šibice gnjavimo zgolj zaradi sebe, ne zaradi drugih. Najsibo zaradi tega, ker se potem počutimo boljše, najsibo zato, ker je tudi sosed na levem grobu zapalil 3kg parafina in, normalno, ne smemo zaostajati, ali ker lahko sledi milijon razlag zakaj je tako. Ne spremeni se pa skupni imenovalec - živi prižigamo sveče zaradi živih. In ne zaradi mrtvih kot mislimo. Oni so le izgovor, povod. Vzroki ležijo drugje.

Rože in ostalo šavje iz družine cvetnoprašnega zelenja, za katere zapravimo drugo polovico jesenskega budgeta, so spet svoja zgodba. A te vsaj, za razliko od ognja, niso nevarne - če jih ravno ne kadimo.

Ne pozabit: spomin gori v nas, ne v plamenu.

Ne vrag...

... le sosed bo mejak. Pa bo res? Bomo res mejili na sosede, ali bi, v izogib nadaljnim zapletom, med državama raje naredili pas, kaj pa vem, Kamčatkske manjšine ali pa Slonokoščenski protektorat?
Tako se vsaj ne bi rabili več zajebavat z vprašanjem, kje bo potekala meja med Slovenijo in Hrvaško, ampak meja med SLO in xy državo ter CRO in taisto xy državo. Nedvomno bi se prej (in predvsem lažje) dogovorili. Pa še kako kilo kokosa ali pa sadiko kakavovca bi džabe dobili. Tako, za darilo, ker so lahko prišli v Evropo. Brez vize. Mi pa njim, v znak medsosedskega spoštovanja in za hvala lepa, cepič 400 letne trte ter vznožje Trdinovega vrha.
Pa ta (ob)mejni pas, nebodi ga treba, ne bi rabil biti širši kot par sto metrov.

Kako je možno, da naenkrat arbitraža ne ustreza, po navedbah obojnih opozicij, niti Sloveniji niti Hrvaški? Ja komu pa potem? Bosncem, Lahom, starim Grkom? Ni mi namreč najbolj logično, da bi lahko bila ta arbitraža za obojne hkrati škodljiva.
"Mi" se no moremo dogovoriti, "oni" se ne morejo dogovoriti. Tako skupaj kot vsak za sebe. Oboji pristanemo na to, da je zaradi tega najbolje, da se namesto nas dogovori nekdo tretji. V čem je torej težava?
V najbolj perečem vprašanju meje - stik z odprtim morjem oz. mednarodnimi vodami, seveda. Obojni ugotavljajo, da je ta v sporazumu sicer zabeležen oz. omenjen, vendar si vsaka stran zadevo interpretira drugače. Po svoje, kakopak. Zanimivo, hrvaška opozicija tako, kot bi bilo morda najbolj ugodno za Slovenijo, Janša & co. pa seveda vice versa. D?
Namesto, da bi vsi "naši" (in posledično, če so pametni, tudi "njihovi") v en rog trobili in razglašali razlago sporazuma enotno - v smislu razlage nasprotne opozicije - če ga že morajo, ker bo tolmačila tako ali tako tretja (upamo, da neobremenjena) stran, ter mogoče na ta način prejudicirali splošno razlago. Ne, eni in drugi očitno niso pametni, ter na nek način v sporazumu iščejo nezapisane prednosti nasprotne strani. Namesto, da bi iskali lastne prednosti.
Saj v bistvu razumem, ampak hkrati spet ne.
Ok, zdaj mi je potegnilo, kako je možno, da se hkrati zavzemamo za arbitražo na eni strani, po drugi pa skupaj tulimo, a spet vsak na svoji strani, kako je zadeva lahko hudo zajebana za vsako stran posebaj. In tako dalje in tako naprej.

Še dobro, da sem tu jaz s svojo vseobsegajočo modrostjo in razumom, da njih in sebe razsvetlim in jim pokažem pravo pot. Kul, ne?

Dog Eat Dog

... so bili nedavno tega v mestu. Kdo se spomni? Jaz! Ker sem moral od poletja pa vse do sobote čakati kot pes na obrano kost, da sem ob praznovanju 30ke (sranje!:)) dobil trzalico in avtogram Pes Je Pesovega basista. Ampak je bilo vredno. Se mi zdi, da sem zaradi tega za odtenek bolj kul kot sem bil prej. Kakorkoli obrnemo, so del moje (naše) najstniške glasbene zgodovine. In ne bo enkratno, ko bo mali Jarh enkrat vprašal, z vprašujočim pogledom, privzdignjeno obrvjo in nejevero v glasu: "Foter, to ste RES včasih poslušali?!" In jaz bom pa lahko zraven odgovora ponudil na ogled še del materialne zgodovine.
Ekola, še foto dokaz:



In ker je bilo v soboto fajn in - se mi zdi - smo se vsi dokaj lepo imeli (trije še posebej;)), naj se še pohvalim z novim "dresom", ki sem ga ob tej priložnosti dobil v opomnik. Saj mi ga ni bilo težko nositi. Hvala vsem še enkrat.

Nekaj utrinkov ...

... včerajšnjega rojstnodnevnega druženja z delom familije. Fajn je bilo! Gurmansko popolno, čeprav nekomplicirano, in vsaka čast dragi ženi, da je vse skupaj tako smooth izpeljala ter pripravila. :)