...

Če bil bi jaz Presheren
vesele pesmi pisal bi
ne bil bi nič chemeren
v modi solze točit ni.

Spesnil bi sonet al' dva
gazele tri ali pa pet,
rim polna b'la bi bukva
ali je težko bit' poet?

Roman izda zdaj skoraj vsak,
čeprav nihče ni prost rojak,
zato ustavimo rimarske konje,
dovolj je že kulturne gonje.

Pisunstvo - nravno pisanje to ni,
to ni čistunstvo - umetnost črke koj zbledi.

Je igra črke in ločila,
v tem sploh čar je besedila.
A kdor pa čitati ne zna,
ta čevlje sodil bo za dva.
Žal takšna naša je usoda,
da najbolj pameten je pač prismoda.

Jebeš blog kojeg Majstor ne šljivi 5%!

Slovenski pionirji

Ne vem zakaj sem si danes začel peti to pesem - ampak sem si jo. In prvo kitico besedila sem znal tekoče. Druga pa... Zato sem malo pogooglal in naletel na to stran --->klik. Predvsem priporočam ogled in poslušanje "Pesmarice". :)

Mi smo slovenski pionirji,
najmlajši borci, borci za prostost.
Mi vsi in naši komandirji
storili bomo, kar veli dolžnost.
Starejši bratje priborili
ste vsem nam zlato svobodo,
mi mladi bomo se trudili,
da izgradimo svobodno zemljo.
Mi svetu bomo dokazali,
da ni brezplodno tekla vaša kri.
Vi ste življenja žrtvovali,
da mi živimo boljše, srečne dni.

Mi vsi smo Titova mladina,
rdeča zvezda sveti nam na pot.
Svobodna zdaj je domovina,
zastava naša plapola povsod.
Veselo dela se lotimo,
naj spremlja pesem nas povsod,
da rodni dom svoj obnovimo,
da živel srečno bo slovenski rod.
Nekoč hvaležna domovina
ponosna, srečna zrla bo na nas:
To tista je bila mladina,
ki je skovala vsem nam novi čas.

Šepetaj mi v uho

Ja, mogoče bi se spodobilo napisati kakšno vrstico o Obami, ki je, meni osebno, izreden retorik, pri katerem imaš občutek, da to, o čemer govori, tudi razume in za tem stoji (ko smo že pri njegovem govoru - najbolj bizaren stavek pri prisegi je nedvomno: "I do solemnly swear that I, Barack Hussein Obama will faithfully execute the Office of President of the United States...").
Mogoče bi se veljalo pohvaliti, da sem od nedavnega lastnik novega človekovega najboljšega prijatelja Nokie E71.
Kakorkoli, vrstica o Baracku je napisana, s telefonom se ne bom hvalil, čeravno je res mega. Na duši mi leži nekaj drugega.

Zadnje čase pridno izvajam novoletne načrte lanskega leta, kar pomeni, da popoldneve marljivo prebijam v knjižnici. In se učim, resnično. In je pravzaprav vse v najlepšem redu, da je skoraj popolno, kičasto. Ampak - skoraj. Ne bi bilo pravično do življenja, če bi bila edina popolna stvar učenje v knjižnici. Zato pa ni. In kdo je kriv za to? Jaz ne (vsaj tokrat).
Pač pa je danes za menoj sedel nek nadobuden študent, ki se je vestno učil. Kakopak. Je s tem kaj narobe? Ne, če le tega ne počne 1/4 na glas oz. prav toliko na tiho! Imenujem jih "šepetalci". In jih ne prenesem najbolj. Me vsakič rahlo jetra potem bolijo. In edini greh teh "ghost whispererjev" je ta, da med učenjem premikajo ustnice ter si delajo utvaro, da se slišijo. Si predstavljate? Vsaki 2 sekundi "pik-pok", "cmok-pop", kot da bi poslušal umirajočo ribo na suhem. Medtem se v ta interval (v)meša zlovešč nerazločen šepet, ki za teboj ustvarja kuliso neartikuliranih glasov, ki jih ne razume niti avtor sam. Glavno, da odpira usta.
Saj ne, da je njemu na stolu za menoj kaj lažje. Glede na to, da imam rahle težave z nosom, sinusi in ostalimi podobnimi zadevami, mi pri vsakem tretjem izdihu iz leve nosnice rahlo zažvižga. Skoraj neslišno. Skoraj... In bi se skoraj učila v intelektualni simbiozi študentskega duha, če le ne bi šla drug drugemu na živce.
Ampak s to razliko, da lahko jaz z malo truda odžvižgam Kekčevo pesem, on pa kvečejmu prikliče tavajoči duh kakšnega kadavra.

Potovalna hitrost

Danes sem v Večeru prebral, da so znanstveniki ugotovili, da se mama Zemlja vrti okrog središča naše galaksije s skoraj 1.000.000 km/h, kar je nekje 160.000 km/h hitreje kot so domnevali do nedavnega.
Ok, zanimiva novica. Normalno in kako bi bilo drugače, saj je nenazadnje logično in prav, da vsake toliko odkrijejo kakšen nov premik v starih postavljenih (hipo)tezah, da se nekdaj znanstveno verificirana dejstva na novo premešajo.
In ni šlo drugače, kot da sem se vprašal: koliko bodočih (ali pa nekdanjih) astronomov, astronavtov in ostalih nebesnosvodnih izobraževancev, je padlo na preverjanju znanja, ker so se "vsekali" za recimo dobrih 100.000 km/h, ob vprašanju kako hitro pa potujemo po vsemirju? Pa so bili v resnici bližje trenutno veljavnem odgovoru.
In nauk, poduk ali morala te zgodbe (kot smo se učili pri osnovnošolskih basnih, le da tukaj kot edina žival nastopa človek)? Ne velja se obremenjevati z napačnimi odgovori, ki se čez čas izkažejo za pravilne. In nato spet za napačne. Pa spet pravilne. In nato spet...