Križarjenje 3. in 4. dan

Tretji dan smo preživeli na morju, saj smo po izplutju iz Catanie kompas naravnali proti Marmarisu, Turčija. Plovba do tja pa ob povprečnih 30 km/h ni bila ravno hitra. Tja bi naj prispeli zjutraj oz. zgodaj dopoldan 4. dne, a je nesreča hotela, da je na poti enega izmed ladijskih oficirjev obiskal lažji infarkt. Na srečo je preživel, vsekakor pa smo ga morali čimprej izkrcati. Seveda je na ladji tudi zdravniška služba in prva pomoč, a smo kljub temu naredili ovinek in predčasno pristali v Grčiji, ob eni zelo simpatični obmorski vasici. Zaradi velikosti ladje smo se ustavili nekoliko stran od pomola, po nesrečnega oficirja za radisjko zvezo pa je prišla ribiška barkača.


Zaradi tega dogodka in nepredvidenega pristanka, smo prispeli v Marmaris z dvourno zamudo, kar je pomenilo, da bo sila malo časa za karkoli konkretnega. Ali kopanje ali ogled mesta ali kaj drugega... Odpadli so tudi vsi organizirani izleti v tem mestu, so pa zato organizirali brezplačen transfer od pristanišča do mesta. In ker sva tako ali tako planirala sprehod po mestu, nama je prišla ta prijazna poteza še kako prav.
Razen lajajočih trgovcev, ki so stali pred trgovinami, se ni zgodilo nič pretresljivo zanimivega.

Nekje ob 13h smo nadaljevali s plovbo proti Rodosu. Izjemno lepo mesto. In za dobrodošlo spremebmo v primerjavi z Italijo - čisto in prijazno. Za slabe tri urice sva si sposodila skuter ter se malo popeljala okrog mesta ter naletela na eno, najbrž lokalno, plažo. In to je bilo na žalost tudi edino pravo kopanje v morju. V ladijsekm bazenu je bila sicer morska voda, ampak: 1. bazen ni morje in 2. bazen je bil ZELO skromnih mer, zato je bil res zgolj za hitro osvežitev. Kje smo ostali? Rodos. Po slabih treh uricah skuteriranja, med katerimi sva si uspela ogledati tudi tamkajšnjo akropolo, sva vzela pot pod noge in se odpravila raziskovati staro mestno jedro. In naenkrat je bila temna noč, ura malo pred dvanajsto ter čas za ponovno vkrcanje in plovbo proti Kreti.

Bernie Mac -R.I.P.

Bad news. Pravkar izvedel na Yahoo-ju. Jeba...sem mislil, da je mlajši. Mi je bil zelo simpaticen. Nimam pravih besed.

Križarjenje 1. in 2. dan

Pa dajmo še kaj napisat o letošnjem dopustu. Letos prvič sploh - križarjenje! Wow! Ja, tudi jaz sem tako mislil. In tudi je - en velik WOW!
Ampak najprej je bila na vrsti 10 urna vožnja do Civitavecchie, ki leži "od oke" 70 km JZ od Rima. Pri italijanskih voznikih, ki si tega naziva sploh ne zaslužijo, se vožnja po avtocesti sprevrže v boj za preživetje in proti njim. Ter spancu. Sploh, če si dan pred tem opravil v enakem času pot iz Backnanga pri Stuttgartu do Maribora (slabih 700 km). Zastoji pač. Spal pa borih 5 uric.
Kakorkoli, dopust in s tem neuradni honeymoon je bil pred vrati. Ladja - ogromna. Soba - velika, nad pričakovanji. Cene - točno, ogromno velike. Kdor ne verjame, naj se prepriča sam. Voila, cenik.
Po uvodnem spoznavanju ladje in njenih 14. nadstropij (dejansko jih potniki uporabljajo kakšnih deset, od tega so v štirih splani prostori) prvega dne, smo naslednji dan okrog poldneva prispeli v Catanio. Mesto, ki leži tik pod Etno. Umazano (delno zaradivulkanskega prahu, ki ga nosi z Etne, ampak samo delno), z izjemno lepo arhitekturo in nadpovprečno veliko policije na cesti. Za naše podalpske razmere, seveda. Temu primerno nadpovprečna je tudi stopnja kriminala. In še nekaj ima to sicilijansko mesto, kar naša državica nima - aktivno italijansko mafijo. Zato pač policija.
Etne si nisva pobliže pogledala, čeprav bi lahko šla na organiziran izlet s čisto pravim džipom. Vsi izleti se namreč dodatno plačajo, in ja, niso najbolj poceni. Ker sva se že pred tem odločila, da greva na voden ogled Herakliona na Kreti in Aten, sva jo po Catanii ubrala peške. Najbolj zanimiv utrinek tega dne? Policaj (morda je bil le varnostnik) v neprebojnem jopiču in nabito pištolo za pasom, ki je počival sedeč na bližnjem skuterju pred manjšo poslovalnico neke banke. Na žalost ga nisem slikal. Zato pa kratek pregled fotk tistega dne.

In ya face-book!

Končno. Po dobrem mesecu dni dopusta, ki si ga je moj blogec nezasluženo privoščil, je spet nazaj. Tokrat s kratko novičko o vstopu v svet Fejsbuka. Zanimiva zadeva in kot je komentirala Barbara - sem le klonil. Ja, res je. Slej kot prej sem očitno moral. Je pa zanimivo, ko "vidiš" neke stare face, ki jih nisi že 100 let, ali pa si skoraj že pozabil, da si jih kdaj poznal. Krepka mera nostalgije. Vsaj pri meni.

Danes sem dobil od moje žene - kako se to hecno bere, sliši, tipka... :)- en huronsko smešen link, s kratko flash animacijo, ki prikazuje razlike med Italijani in ostalimi Evropejci (tukaj). Kar je pri tem žalostno - večina stvari drži. Res. Predsodki gor ali dol, spoštovanje drugačnosti sem in tja, slovenska toleranca levo ali desno, ko si dober teden dni obkrožen s kopico Italijanov (ca. 1200) na štirinajst nadstropni ladji in se jim ne moreš umakniti drugam kot v lastno kabino (česar pa seveda ne storiš), počasi prideš do spoznanja, da morda vse lastnosti, ki jih pripisujemo določenim narodom, le niso tako iz trte zvite. Slovenceljni tukaj vsekakor nismo izjema. In ne pozabit kliknit na link.

Nemčija gre naprej

Juhu! Kdo bi rekel? Ne, tudi jaz ne. Po doslej prikazanem sem bil trdno prepričan, da bodo Portugalci zlahka opravili z nemško reprezentanco. Čeprav za slednjo navijam. A glej ga zlomka, zgodba se je razpletla drugače. Po mojem okusu. Še preden se uspel zaspati, je Nemčija povedla z 2:0. In sama sreča, da se je to zgodilo v prvih tridesetih minutah. Od takrat dalje sem namreč že sladko spal in sanjal.
Ja, tako pač je pri večini tekem, ki si jih ogledam. Vse zanimivo, kar se ima na tekoči tekmi za zgoditi, naj se zgodi vsaj v prvem polčasu, če že ne v prvih 30ih minutah. Tako imam vsaj kaj od tekme, ker 2. polčas skoraj zagotovo prespim. Slava izjemam.
Naj bo tako ali drugače, nemški Elf gre v polfinale, kjer se bodo predvidoma pomerili s Hrvati. Le-ti bodo danes bili boj s Turki. Naj ga vsaj danes, če ga niso v času turških vpadov.