In ya face-book!

Končno. Po dobrem mesecu dni dopusta, ki si ga je moj blogec nezasluženo privoščil, je spet nazaj. Tokrat s kratko novičko o vstopu v svet Fejsbuka. Zanimiva zadeva in kot je komentirala Barbara - sem le klonil. Ja, res je. Slej kot prej sem očitno moral. Je pa zanimivo, ko "vidiš" neke stare face, ki jih nisi že 100 let, ali pa si skoraj že pozabil, da si jih kdaj poznal. Krepka mera nostalgije. Vsaj pri meni.

Danes sem dobil od moje žene - kako se to hecno bere, sliši, tipka... :)- en huronsko smešen link, s kratko flash animacijo, ki prikazuje razlike med Italijani in ostalimi Evropejci (tukaj). Kar je pri tem žalostno - večina stvari drži. Res. Predsodki gor ali dol, spoštovanje drugačnosti sem in tja, slovenska toleranca levo ali desno, ko si dober teden dni obkrožen s kopico Italijanov (ca. 1200) na štirinajst nadstropni ladji in se jim ne moreš umakniti drugam kot v lastno kabino (česar pa seveda ne storiš), počasi prideš do spoznanja, da morda vse lastnosti, ki jih pripisujemo določenim narodom, le niso tako iz trte zvite. Slovenceljni tukaj vsekakor nismo izjema. In ne pozabit kliknit na link.

Nemčija gre naprej

Juhu! Kdo bi rekel? Ne, tudi jaz ne. Po doslej prikazanem sem bil trdno prepričan, da bodo Portugalci zlahka opravili z nemško reprezentanco. Čeprav za slednjo navijam. A glej ga zlomka, zgodba se je razpletla drugače. Po mojem okusu. Še preden se uspel zaspati, je Nemčija povedla z 2:0. In sama sreča, da se je to zgodilo v prvih tridesetih minutah. Od takrat dalje sem namreč že sladko spal in sanjal.
Ja, tako pač je pri večini tekem, ki si jih ogledam. Vse zanimivo, kar se ima na tekoči tekmi za zgoditi, naj se zgodi vsaj v prvem polčasu, če že ne v prvih 30ih minutah. Tako imam vsaj kaj od tekme, ker 2. polčas skoraj zagotovo prespim. Slava izjemam.
Naj bo tako ali drugače, nemški Elf gre v polfinale, kjer se bodo predvidoma pomerili s Hrvati. Le-ti bodo danes bili boj s Turki. Naj ga vsaj danes, če ga niso v času turških vpadov.

Euro 2008

Malo hitro sem se spomnil... Ampak nič hudega. Boljše prepozno kot sploh ne. Skratka, v skrajnem spodnjem delu bloga sem prilepil Euro 2008 widget, ki naj služi kot instant "rezultatokaž". Sam bom držal pesti za Makaronarčke, ki bodo sicer imel izredno težko delo proti Špancem v 1/4 finalu, enako velja za Švabeke, katerim sploh ne bo lahko proti Portugalcem. V kolikor izpadejo eni in drugi (zanimivo, da so mi pri srcu sami nekdanji okupatorji - še dobro, da ni nikjer Madžarov in da so pokadili Avstrijci), bom malo v temi, kar se tiče osebnih favoritov.

No, v najslabšem primeru lahko še vedno navijam za tiste, ki bodo na koncu evropski prvaki. To se pravi imeti hrbtenico, ne?

NBA Finals 2008

Vsako leto mi je znova in znova žal, da obstaja časovna razlika med ZDA in nami. Zakaj? Iz preprostega razloga - košarka. NBA. Ko se na drugi strani Atlantika igrajo najboljše tekme sezone, je pri nas temna noč. Le tu in tam se zgodi, da je kakšna tekma v bolj zgodnjem terminu, kar v Evropi pomeni okrog 22h. In če tekma traja dobri dve uri, je začetek spanja prestavljen vsaj za urico in pol. Pa to še človek vzame v zakup. Težko pa je bedet ali pa se zbudit ob 2h zjutraj, pogledat tekmo, se vstat in hopa v službo. Ne, to ne gre. Zato sem letos uspel videti menda celi dve tekmi playoffa. Upam, da bo kaj boljše v naslednjih dneh, ko se bosta v res VELIKEM finalu pomerila Boston in L.A.
Tukaj pa nastopi še dodatna težava. Ne vem za koga naj navijam. Lakersi so mi bili že od nekdaj pri srcu, zraven tega igra pri njih naš Vujačič, da Kobeja sploh ne omenjam. Na drugi strani pa je Boston, ki ima v svojih vrstah enega izmed meni najljubših ter najboljših igralcev vseh časov - Kevina Garnetta, ki bi mu res iz srca privoščil prstan. Kakorkoli že, serija bo po moje izredno zanimiva, na koncu pa bodo vseeno slavili Lakersi s skupnim izidom 4:3.
Gre kdo stavit?

Poroka

Ne, ne še moja. Tokrat sta se vzela Trstenjakov Matjaž in Pungartnikova Nina. Gospa in gospod Trstenjak.

Prvo dejanje se je zgodilo ob 13h na gradu v Slovenski Bistrici. No, midva sva ga seveda ubrala po akademsko in prišla nekaj minut čez dogovorjeno uro.



In tako se je začela pot...


...proti srečni prihodnosti.


Hecno naključje je hotelo, da bi ženina na matičnem uradu pomotoma preimenovali po nevesti, kar pa so prisotni na srečo pravi čas ugotovili.


Sledila je še zaobljuba pred Bogom...


...in metanje riža se je lahko pričelo!


Nadaljevali smo s čestitkami v gostišču Brbre.


Brez iger,


torte


in plesa ni poroke.


Zadnje dejanje in majhno presenečenje, ki smo pripravili mladoporočencema, pa ju je čakalo v domači spalnici.



Za konec pa še nekaj drugih fotk, v enakem vrstnem redu dogajanja.