Paintball

Včeraj sem bil prvič na paintballu. In stvar rula! Dve uri in pol preganjanja po poligonu, ko iz vseh strani švigajo barvne krogle, ni švoh. Ni sicer najbolj poceni stvar na svetu, a trikrat na leto si človek tako adrenalinsko zabavno stvar lahko privošči. Vsak je v povprečju izprašil 250 kroglic, kar niti ni tako malo. Temu primerna je bila kvota izstreljenih/zadetih nabojev. Porazna! Jaz sem zadel v polno 6x, koliko odstotna uspešnnost je to, pa ne grem raje računat. Se pa lahko pohvalim, da me niso niti enkrat pobarvali. In ne, nisem se samo skrival!

Ljudski vrt

In to v popolnoma novi podobi!! Čeprav nisem ultra navijač NK Maribor, mi je pa klub vseeno pri srcu. Jasno, fuzbal je fuzbal in moški smo še zmeraj samo moški.
Zelo nenadejano sem tako uspel biti del otvoritvene, bolje rečeno prve tekme na novem stadionu LV. Uradna otvoritev namreč šele sledi. Kalvarija z vstopnicami pa je tako zgodba zase. Karto sem dobil dobesedno tik pred začetkom tekme. No, da jo bom dobil takrat, sem vedel le nekoliko prej. Kot je večini najbrž znano, so bile karte razprodane že slab teden pred tekmo. Ob začetku prodaje sem bil še na dopustu, ko sem se vrnil, pa sem bil za dober dan prepozen. In kljub relativno intenzivnemu iskanju ni bilo uspeha. Vse dokler...
V soboto nekaj čez poldne, mi zazvoni telefon, na drugi strani pa Matjaž z vprašanjem: "Čuj, še rabiš karto?" Ne, ne rabim... Ja, valjda!!! Njegov brat Aleš je vedel, da iščem vstopnico, slučajno našel nekoga, ki je imel eno viška, hitro skočil do njega - in voila, tekma je bila moja. Aleš in Matjaž, hvala!
Kaj veliko o samem dogodku najbrž ne rabim napisat, saj je bilo o prvi tekmi v novem Ljudskem vrtu več kot dovolj pisanja, risanja, slikanja in predvajanja na vseh mogočih spletnih (ne)informativnh straneh. Senzacionalističnega poročanja o domnevnem vandaliranju navijačev se na tem mestu ne bom niti dotikal, ker se mi zdi popolnoma izpod nivoja. Takšno napihovalsko novinarstvo, namreč.
Je pa bilo mega fajn. Pogled na zapolnjene sedeže, skladno arhitekturo valovitih tribun, motivirane igralce ter navijaško publiko. Poslušati akustiko navijanja, ki dobi v sedanji formi stadiona popolnoma novo razsežnost - ne izzveni. Zato pa zveni. Za nameček pa še velemojstrski gol Zorana Pavloviča. Kaj hočeš več od fuzbala?

Spodaj postavljam na ogled še en kratek kolaž slik, ki jih je "spekel" Simon Špur, sošolec iz srednje šole in je bil tako prijazen, da mi jih je dostavil danes zvečer na dom ter dovolil objavo. Mislim vsaj...

Ingliš Raša

Malo sem kruzal po netu in naletel na ta zanimiv link:

http://www.englishrussia.com/?p=710


Gre za kratko predstavitev manipuliranja s fotografskim materialom (beri: retuširanje fotografij) povojnega časa, tik po zmagi zaveznikov leta 1945 in nekoliko kasneje. Pravzaprav je prikazna zgodba ruskega znanja in dela njenih "umetnikov". Ne gre pa dvomiti, da so se, sploh v tistih napetih časih, takšne in podobne stvari dogajale tudo drugje po svetu.

In če pomislimo na današnjo tehnologijo, zmožnosti Photoshopa, Corela in ostalih takšnih programov, v povezavi z izkušenim in spretnim mojstrom programa... No ja, naj vsak zase premelje to misel in se vpraša, če se res zmeraj oči tiste, ki nam kažejo resnico.

Piknik

Pikniki so zakon! Bolj natančno - grilanje! In če je bil današnji dan zakon, ni težko ugotoviti, da smo danes grilali. Jami! No, ker je tako naneslo, smo nekaj po 15. uri v Bezeni na "Jarhovi domačiji" obrnili malo meseka. Čeravno sem bil kao the host dogodka, sem pravzaprav najmanj naredil. Trudil sem se sicer okrog ognja, a sem načrte presmelo zastavil, zato so ga (ogenj) dokončali drugi (hvala, Štor!).
Mati narava so ob moji kreaciji očitno rekli, da bom bolj neroden kot ne, zato mi je pri zadnji treski, ki sem jo hotel še malo bolj "natreskat", spodletela sekira. Posledica - malo po lesu, malo po prstu. Po drugi strani, pa je mati narava poskrbela tudi za to, da je bila med zvezdami, pod katerimi sem bil rojen tudi ena srečna. Sekira je bila bolj topa. Je pa spet res, da če bi bila bolj ostra, ne bi spodletela in bi šla gladko skozi les. Hja, očitno je bila med zvezdicami tudi ena manj srečna.
Kakorkoli, s prsta je šlo samo nekaj kože in pol centimetra nohta (slike ne bom prilagal), zato smatram, da sem jo kljub vsemu dobro odnesel. Kar je posredno pomenilo, da tudi pekel ta dan ne bom. No ja, roko na srce, tudi sicer najbrž ne bi (na tem mestu zahvala Medvarju in Borutu! Kot gosta sta odlično opravila delo, ki bi ga sicer naj jaz). Je pa bilo dobro. Slastno! Holesterol gor ali dol. No, v tem primeru precej gor. Klasični čevapčiči in pleskavice ter "letance", ene dobre klobase za žar, zraven pa še okusna mlada čebula, kateri seveda ne sme manjkati paradižnik, paprika... Joj, na pivo, s katerim se tej vrsti hrane najlepše po grlu navzdol pomaga, ne smemo pozabiti.
Skoraj popolno popoldne, vetru navkljub, ki je edini kvaril sicer relativno dobro vreme. Pa moj palec leve roke, v tem času že pod varnim okriljem oker obliža, bi tudi lahko malo manj utripal. Sicer pa dan brez napake.


Ko smo že pri mojih nezgodah. Glede na vse te nerodnosti v zadnjem mesecu dni, je najbrž res najboljše, da grem(o) v ponedeljek na dokaj zaslužene počitnice. Apartmaji Pical, hir aj kom!

Svoboda je...

... zanimiv pojem. Vseprevečkrat relativen, zmeraj subjektiven, redko negativen. Ampak včeraj sem jo občutil v njenem (po)polnem obsegu. Pravzaprav jo je moja desna noga in nato posredno še jaz sam. Noga je po 13najstih dnevih svobodna kot Free Willy!! Okupatorski gips je kapituliral v koš. Sicer še zmeraj malce zatečena in z modricami na mestu udarca, a se da tudi s tem hodit. Nepopisno pa so vesele tudi nogavice, ki jih sedaj nosim zopet v paru, ostali čevlji, ki jih lahko spet obujem ter nenazadnje tudi Ines, ker sem (verjetno) malo manj sitn kot sicer. Skratka, veselje v domačem hramu je nepopisno!

K takemu prešernemu dogodku spada seveda tudi pametno reklo. In to je za danes?

"Boljše modrice na nogi kot vsak dan grenka kava."