Kako dolgo je aktualno aktualno?

Postalo je normalno, vendar je vprašanje, če je to prav in zmeraj na mestu, da se piše o nekaterih aktualnih stvareh predimenzionirano. Tiskani in elektronski mediji zapopadejo eno vročo zgodbo ter jo meljejo, dokler od nje ne ostane samo zvezdni prah. Celo več! Če ne pišejo/pišeš večinoma o dogodkih, ki so v teku, pravzaprav nisi "in". I, kaj in! Kdo bo pa imel tiskani medij za branje vrednega in kredibilnega, če se ne bo čez 3/4 naslovnice bohotila main ass pompozna zgodba? Kakšna pa bi bila osrednja informativna oddaja, če ne bi najavna špica pokala od bombastičnih posnetkov? Morda celo gledljiva. Uravnotežena.

Zadnji takšni izpostavljeni primeri so aretacije gradbincev, pa potem Kosovo in sedaj smrt Janeza Drnovška. Pa ne razumeti narobe. Prav je, da temu posvetimo določeno mero pozornosti. Sploh tako izjemnemu človeku, kot je Drnovšek. Za mene namreč še zmeraj JE in zmeraj bo. Ampak resnično me zanima, koliko njih bo pisalo o Drnovšku in njegovi veličini čez teden dni? Mogoče 14 dni? Koliko nas bo o njem govorilo in razpravljajo čez en mesec?
Bral sem, da je ljubljanski župan Janković dal pobudo za pre- oziroma poimenovanje ulice ali trga po Janezu Drnovšku (ne ve se še katere/ga). Pošteno. Upam, da bo leta 2009, ko bi naj pobuda "...meso postala", spomin na človeka še tako svež, živ in osredotočen, kot je bil v zadnjih nekaj dneh. Predvsem pa iskren in ne stvar političnih igric, zaslug in nabiranja takšnih in drugačnih točk. No, miri me to, da bo volilno leto takrat že za nami.

Sicer pa - glavno, da bo "mir in dobro", a ne, Janez? Potem bo tudi vse ostalo...

Spet v službi...

5 dni dopusta (plus dva vikenda :)) hitro mine. Čeprav se mi tokrat zdi, da sem bil doma več kot en teden. Morda zato, ker nisem šel nikamor resnično dopustovat in sem bil res samo doma. Vmes je "pokalo" na Kosovu in Metohiji (kakšen post o tem v prihodnjih dneh), doma pa je bilo spokojno mirno. Ah, dom... Kakšna beseda! Kaj beseda, mantra!

Nosimo 'dom' v srcu? Smo lahko povsod 'doma'? Kaj sploh je 'dom'? Ostane 'dom' v domovini, tudi če se izselimo v tujino, še zmeraj 'dom'? In če ne, zakaj potem domovina ostane domovina? Lahko imamo več 'domov' ter domovin ali obratno?

Ta in nadaljnja vprašanja naj bodo miselna kost, ki jo lahko možgančki glodajo v ponedeljkovem popoldnevu...Na razmišljanje!

Ekstremno likanje?

Kako je lepo, ko ima človek dopust in je njegova edina skrb, kaj bo koristnega naredil zase! Lepotilni spanec do 9h, prijeten zajtrk z Ines, kavica tu, klepet tam, dovolj časa za obrobne dejavnosti, kot na primer kracanje kakšnega članka z bizarno in trivialno vsebino.
Že pred časom sem naletel na nekaj (da nečem "kar nekaj"), čemur se reče ekstremno likanje. In sedaj se mi je ponudila priložnost, da zadevo spravim na papir in v tiskarno. Če bodo pri Spektru to pisanje sploh vzeli. :)
Mar res obstaja nekaj takega kot je ekstremno likanje? Glede na posnetke in razpoložljivi e-material (tukaj in tukaj) bi človek celo verjel, da gre za relativno pristno zapravljanje prostega časa, ampak ne morem se znebiti občutka, da gre vseeno za rahlo potegavščino. Ki jo sponzorira Rowenta? No ja, nič ni nemogoče, glede na to, da nam meje postavlja samo naša domišljija (kao).

In kako se bo nadaljeval teden do naslednjega jarhizma? Odlično! Popoldan malo rekreacijskega fitnesa, jutri dopoldan namakanje v Fontani, popoldne prosto po Jarhu... Ah, ni nam lahko!

Politični teden

Niti ne vem prav zakaj, a ta teden je bil pri meni več kot očitno politično zaznamovan. Saj se na politični sceni venomer dogaja kaj zanimivega, škandaloznega, rumenega ter omembe vrednega. Je bilo zadnjih nekaj dni kaj bolj izpostavljenih? Ne vem, mogoče sem samo bolj podrobno spremljal dogajanje. Ne bom se niti preveč trudil iskati razloga, zakaj se mi je tokrat zdelo vredno (smotrno, ali celo nujno) tej temi posvetiti več pozornosti. Sobotni večer je in nisem pri volji za ekstremna poglabljanja vase.
Morda zato, ker sem bil po zeeelo dolgem času spet na fitnesu. Ja, se strinjam, da je treba redno telovaditi, če nočeš, da te naslednjih nekaj dni po vadbi bolijo mišice, za katere nisi pripravljen priznati, da obstajajo. Se je pa poznalo redno ponedeljkovo športno udejstvovanje v nabijanu okroglega usnja - fuzbala, jasno. Na tekaškem traku po desetih minutah zmernega teka sploh nisem bil (tako) upehan, kot sem znal biti sicer.
Nazaj na izhodišče. Politika. V današnjem Večeru sem prebral zanimiv komentar politologa dr. Milana Balažica (na sliki), z naslovom Vsi Janševi sovražniki. In članek v resnici celo o tem govori. Preberete si ga lahko tukaj. Nekateri kratki izseki iz malo obsežnejše kolumne:

...ta priložnostna zgodbica nas vpelje v zadnje leto Janševega vladanja, ki tone v politično paranojo preganjanja sovražnikov, ki predstavljajo nujni pogoj njegove oblasti...

...rezultat: javno mnenje obratuje v obratnem sorazmerju z Janševimi arhaičnimi namerami. Ker je za "nenaklonjenimi" mediji kapital, je ta logično naslednji veliki sovražnik. Nov val "protitajkunske" kapitalske ksenofobije dokazuje, da je Janša izgubil politični spopad s kapitalom...

...zgodovina se ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot farsa: Janša obuja krekovsko tezo o kapitalu kot sovražniku Slovencev, zatohlo antiliberalno zgodbo z antisemitskim nabojem...

Čeravno se mi zdi razmišljanje dokaj na mestu, se pa na tanki liniji med zabavnostjo in bebavostjo sprehajajo komentarji pod člankom. No ja, pluralizem mnenj pač. Saj poznamo star pregovor: "Sto ljudi, 200 štumfov".

Nekoč (no, morda to počne še zmeraj) je moj profesor zgodovine, tedanji in sedanji ravnatelj III. gimnazije Maribor, g. Pastar, rad dejal: "Med norcem in genijem je le korak. Nekateri tečejo maraton!" Jaz bi dodal k temu - nekateri se ukvarjajo celo s triatlonom. Za sloviti Iron Man pa trenirajo samo naši politični veljaki. Vemo kateri, mar ne?

Janezove točke?

1:0 za Đej Đeja (J.J.)? Mogoče. Mogoče za tiste, ki gledajo samo z očmi in poslušajo zgolj z ušei. Volilna jesen se nezadržno približuje in če ni bila ta akcija medrugim tudi politično (in predvsem volilno) nabiranje točk, naj me bes plenta. Kaj so delali tri leta pred tem? Raziskovali in pridobivali dokazno gradivo? Yeah, right! Pesek v oči, nič drugega. Argument, s katerim nastopajo, češ, saj je v čistki tudi nekdo iz koalicijske partiute - c'mon! Za kako stupidne nas ima vladna garnitura? Saj menda niso tako neumni, da ne bodo žrtvovali vsaj nekoga svojega in si tako navidezno oprali rok ter zaščitili hrbet. Pa čeprav s prozornimi floskulami.
In kaj je še najbolj banalno pri celotni zadevi? Novinarji. Ki se tako zelo trudijo, da bi dobili kakšno "ekskluzivno" izjavo koga od vpletenih in se na vse pretege drenjajo z mikrofoni pred akterji afere. Naposled, ko jim uspe kvazi veliki met, postavijo najbolj "ekskluzivno" vprašanje, kar obstaja. Vprašanje, ki samo po sebi ponuja "odkrit" odgovor.
Nekoliko poenostavljen primer takšnega tipičnega vprašanja, za lažjo ponazoritev: "Ali so osumljeni resnično vpleteni v očitane jim zadeve?"
Ne me basat! Kdo komu na tem mestu kokice prodaja? Mar resnično kdo pričakuje, da bo odvetnik vpletenega ali celo vpleteni sam, odgovoril: "Ja no, zdaj, ko že vprašate...Pa sem res kriv." Ali pa: "Seveda je moj klient vpleten. Ne samo to, menim tudi, da mu bo krivdo zlahka dokazati..."
Tega res ne razumem. Kakšna provokacija, ekskluziva, gonja za resnico, objektivnostjo in kaj-jaz-vem-kaj-še-vse, pa je to? In to ne dela samo eden, to dela večina novinarjev. Se strinjam - od daleč iz udobnega naslonjača, z obilico časa za gubanje čela in oblikovanje pravega vprašanja, je najlažje opazovati bitko in se igrati feldmaršala na papirju. Kljub temu pa mislim, da bi novinarska pamet lahko imeli malo daljši domet. Naj raje vpraša kakšen vzorec ima njegova spalna srajca, pa če je bila žena "fejst tečna", ker mu že dva dni telefon zvoni brez prestanka. Bo gledalec/poslušalec izvedel več novega kot se sicer dogaja v raznih osrednjih informativnih oddajah. Klišejske in pavšalne odgovore znamo že vsi več ali manj na pamet. Stavim, da bi znal povprečno razlgedan podalpski sesalec sestaviti vprašanja in postaviti lastne odgovore nanje, pa ne bi veliko zgreših potencialno resničnega intervjuja s kom od vpletenih. Res, včasih se človek vpraša, če si drug drugemu ne brišejo riti, po domače povedano. Pa dogajanje okrog gradbincev ni ednio, ki lahko postreže s tako v nebo vpijočimi primeri. Mura in Paloma sta samo dva izmed nadaljnih primerov, kjer se postavljajo v principu enak vprašanja, kot zgoraj omenjeno. Ne bi se čudil, ako bi zastavili članu uprave vprašanje "Je res, da uprava krati pravice delavcev?"

Skratka, tako kot Hanibala Lectorja nihče od beročih verjetno ne bi vprašal, ali ima človeško meso res okus po piščancu in pri tem pričakoval pritrdilen odgovor (ali sploh kakšnega), tako ste že zdavnaj ti isti pogruntali, kje je point mojega posta, čeravno sem ga 100 x ponovil. Ampak samo za vsak slučaj, če bi se kdo od vas pomotoma znašel pred aktivno udeleženim subjektom kakšne aktualne slovenske vele afere in ga hotel vprašati tisto, kar v resnici vse zanima: "Ali ste res krivi?