Januar - mesec "suhega" športa

Ja, januar že dolog ni več zoglj belo obarvan. Ni še ravno čas žetve, a mesec zimskih športov ima vsako leto manj snega, temperature so zgodnje aprilske. Ali marčevske. Prava mala marčevska revolucija bi bila, če bi januar kar v sušec preimenovali. Marec pa v prosinec. In bi mahoma imeli prosinčevo revolucijo. Dobro, da ni kakšnega g. Prosinca na vladi, sicer bi lahko koj imel težave zaradi morebitnega klevetanja.

Šport. Na celinah, kjer se trenutno odvijata dva izmed svetovno bolj odmevnih športnih dogodkov, januarja sploh "ne poznajo". V evropskem smislu. Če odmislimo evropsko prvenstvo v rokometu, ki poteka te dni na Norveškem, sta, vsaj zame, najbolj vroča (dobesedno in figurativno) športna dogodka nedvomno OP Avstralije v Melbournu in afriški Pokal narodov, ki ga letos gosti Gana.
Včeraj sem med likanjem z desnim očesom gledal tekmo Egipt - Kamerun, z levim zrklom pa pazil, da si ne peljem z likalnikom čez palec. In kaj me je prešinilo? Kako je zanimivo, da Afričani nimajo nobenega naturaliziranega belca, Evropejci (ZDA-jevci pa itak) pa celo kopico. Seveda je tukaj posredi denar, politika in vse ostale stihijske sile, ki nam krojijo vsakdanje živlejnje. Kljub temu in kakorkoli butasto se sliši in bere, ampak je to ena izmed bistvenih razlik, ki jih lahko na prvi pogled opazimo. Pa ne bi bilo zanimivo videti jogurtni par nog opletati med 21 pari temnih? Za apartheidovce najbrž ne. Škoda. Druga, prav tako prijetna razlika, je navijanje. Miroljubno, zabavno, s polno glasbe in petja. Namesto gostih oblakov dima iz bakel, le glasba iz nativnih instrumentov. Bobni diktirajo ritem afriškega "turbo" folka, pri čemer je "turbo" na tem metsu resnično le sinonim za hitrost. Ker bi si povprečni Starocelinec pri plesanju na te ritme gladko izpahnil kak kolk, namreč. Skratka, zelo zanimivo iz kulturološkega stališča, manj iz športnega, ker so Kamerunci gladko popušili...

Kar se pa tiče tenisa, pa vse pove simpatični naslov nad člankom na portalu RTV SLO: Srbija Open v Melbourne Parku. Gremo "naši"!!

Psi & avtobusi

Včasih si prav svinjsko želiš, da bi se ti zgodilo kaj zanimivega. Pa se ti ne. Nekaj o čemer bi z veseljem poblogal. In kaj ti preostane? Pisati o tistih stvareh, ki se ti niso zgodile. Pa bi se lahko. Na primer, lahko bi se iz službe napotil domov ob 16.05. Pa se nisem, ker sem šel dve minuti prej. Ampak, lahko bi se pa mi zgodilo, kajne?

No ja, še zmeraj me preganjajo psi in avtobusi. Pa zakaj ravno avtobusi? In zakaj ne mačke? Zato, ker sem na mačke alergičen, na pse sem se pa spomnil neko jutro, ko sem se vozil z avtobusom v službo. Logična povezava je tako izpeljana. Torej, kako pa bi resnično bilo, ako bi gledali skozi pasje oči? Odgovor je odvisen nekoliko od tega, v kateri smeri bi gledali. Ali odznotraj ven ali od zunaj noter. Odločimo se raje za prvo možnost, druga najbrž ne bi bila preveč "apetitlih".
O tem kako psi vidijo svet, je bilo napisanega že precej. Eni pravijo, da črno-belo, drugi spet da barvno, tretji, da samo v enem barvnem spektru, četrti ... Kaj pa če samo barvno sanjajo, bi bilo mogoče? Predpostavimo, da vidijo samo črno-belo ali pa da ne vidijo določenega barvnega spektra. Ga lahko potem sanjajo? Se nam lahko sanja o nečem, česar ne poznamo? Zakaj pa ne! Kolikokrat pa ljudje sanjamo o stvareh, ki jih še nismo videli, okusili in izkusili. So zaradi tega izkušnje manj stvarne? Koliko ljudi, ki trdi, da sanjajo kako padajo z neskončne višine, je pa že resnično padlo z več kot pol metra? Ampak občutek (ki ga lahko posredujejo tudi misli) jim pravi, da padajo. In to z visokega in daleč. Pa v resnici ne poznajo kako je to in ne vedo, če izkušnja iz sanj ustreza budni realnosti. Pa jo kljub temu opredelijo kot tako.
Malo posplošeno, pa vendar - ne verjamem, da so psi pri tem izjeme in toliko drugačni od nas. Zato se mi zdi verjetno, da sanjajo barvno, četudi barvno ne vidijo. Ali da sanjajo rdeči šnicl, čeprav naj pasje oko ne bi zaznavalo rdečega barvnega spektra (tukaj).

Se mi pa sanja ne, kakšno vezo imajo z avtobusom. Pa vam? Ah, mimogrede - "moj" avtobus, s katerim se vozim v službo, je rdeč ...

Kdor nima v glavi...

... ima v tipkovnici. Ali obratno? Kakorkoli. Težava nastane, ko izjave prehitevajo dejanja in zdravo pamet. Simptomatsko tako za vladno pozicijo kot opozicijo. Nenazadnje tudi za mene. Za kaj se gre? Aforizmi. Dejal sem si, da bom prejšnjega zamenjal z novim vsaj vsak tretji dan. In? Tema. Nada. Nix. Nulakomajozef. No, saj ne, da ne bi hotel. Enostavno pozabim. Sicer pa so najbrž bolj sami sebi namen. Morda bi se pa moral prijaviti za kakšno vladno delovno mesto?

Vikend je minil precej ležerno. Malo tega, malo onega, pa je nedeljski večer tukaj. Na srečo ga ne bom preživel z Mariom. Zato pa mi ob trenutnem pisanju dela družbo prenos rokometne tekme Slovenija - Hrvaška. Našim kar dobro kaže - kdo bi si mislil. Čaka svast za netne prenose (www.rtvslo.si/ - zavihek Avdio/Video). Čeravno ga sedaj sodniki malo serjejo. Kaj malo, zelo!! Grrr...

Še vedno dolgujem post o psih in avtobusih, ampak enostavno časovno ne znese. V načrtu so nekatere stvari, ki vzamejo precej časa. Si kronik, če ti kronično primanjkuje časa?

Smrkizem

Absosmrkno fantastično! Smrkci praznujejo letos abrahama. Kaj je pa s štrumfi? Čisti popačenci izvirnega francoskega imena Les Schtroumpfs.
23. oktobra bo dan, ko je pred natanko petdesetimi leti v Belgiji izšel strip z malimi modrijani, kreatorja Pierra Culliforda. Peyo, ata in mama smrkcev, naj bi skoval besedo popolnoma po naključju. Med kosilom v neki restavraciji je iskal primerne besede, da bi poprosil kolega Andréa Franquina za sol. In rekel: "Passe-moi le schtroumpf". Podaj mi smrkca, torej. Nerodnost se je prijela in postala zaščitni znak stotnije bitij, ki jih preganja zlobni Gargamel. Beseda je od jezika do jezika nekoliko spreminjala formo, kjub vsemu pa bila prevedena v 30 njih.

Risanka, kot jo poznamo danes, je nastala v ejtisih (80'), v produkciji studijev Hanna-Barbera. Natančneje 1981. Predvajali so jo vse do leta 1989 in posneli, po podatkih uradne smrkne strani, 256 delov. Zasledil pa sem podatek, da jih je posnetih preko 400 nadaljevanj (tukaj). A to ni bila prva animacija možicljev, ki skriti prebivajo nekje daleč sredi gozda. Leta 1965 je v Belgiji izšel 90 minutni animirani film, z naslovom Les Aventures des Schtroumpfs. Sestavljen je iz petih kratkih risank, ki so jih predvajali v letih pred tem. In kdo je avtor, mestoma ponarodele, "Tidamtidamdam..."? Vader Abraham, nizozemski pevec, katerega najljubše sadje so smrgode. Šala. Ne, mislim, on je res avtor pesmi, samo smrgode...no, saj ni važno.

Šušlja se, da bi naj Warner bratje, ki so nosilci avtorskih pravic, izdali kompletno risano serijo na DVD-ju enkrat letos. Mar ni to enostavno smrkastično?! Čeprav bodo DVD zaenkrat razpečevali samo v ZDA, bomo že našli kakšnega goloba, ki bo zadevo s pošto spravil čez Atlantik. No, če ne prej, bomo vsaj takrat izvedeli točno število epizod.

Dajmo se še za konec spomniti nekaj tistih, ki prebivajo v gobanarskih hišah:

Papa Smurf - Ata Smrk
Smurfette - Smrketa
Hefty Smurf - Bistri
Brainy Smurf - Glavca
Jokey Smurf
Grouchy Smurf - Zmrda ("Sovražim ...!")
Handy Smurf
Lazy (Sleepy) Smurf
Clumsy Smurf - Klada
Greedy Smurf
Chef Smurf - Grebač
Vanity Smurf - Puhlica
Harmony Smurf
Baby Smurf
Farmer Smurf

Aboslutno pa ne smemo pozabiti na Gargamela ("Dobim vas, vse vas dobim...!"), Azraela in seveda legendarnega: "Lakom Laaačen!"

Malo mi je že izpuhtelo iz glave, kako so se imenovali vsi ti našteti v slovenščini, zato sem moral nekoliko pogledati spodnji link. Se kdo spomni še ostalih imen? Tudi sam sem bil enkrat v osnovni šoli za pusta eden izmed smrkcev. Le ugibate lahko kateri. In kdo je vaš najljubši Smrk(olin)?

Vojna in mir

Oglaševanje in njegovi letaki. Vsak dan znova. Vojna. Oglaševalski prostor je en velik ciklizem. Vojni ciklizem. Sploh reklamni letaki raznih trgovskih centrov. Ta oglaševalski cikel obsega dve, morda tri, faze. Prva, predpraznična faza, je t.i. faza napada. Bombardiranje z maso raznorazne hrane, od gore mesa, do raznih prazničnih jedi ter obilico dobrot za vse sladkosnedneže (z mano v prvih bojnih vrstah). Vse TAKO zelo ugodno in poceni, seveda. Terorizem v najbolj čistem pomenu besede, skratka.
Faza dva je seveda postpraznična ali v poznavalskih krogih imenovana faza slabe vesti. Je t.i. faza umika. To je tisto obdobje propagiranja, ko pridejo na vrsto zaprašene fitnes naprave in nizkokalorični shujševalni napitki. Na slikah pa jih propagirajo same vitke in vitki. Knock, knock, knockin' on guilty conscience door!
Po, včasih tudi med, obema ciklusoma pride na vrsto obdobje navidezne sprostitve ali lažnega zadovoljstva. T.i. pripravljalna faza - za naskok na 'shujšane' žrtve, ki začenjajo počasi izgubljati stik s povišanim holesterolom in sladkorjem, odvečnimi maščobami... Oglaševanje tega obdobja je v znamenju (kao) zdrave hrane: čajniz fud, sadje, zelenjava, žitarice in podobne morali-bi-jo-jesti-čez-celo-leto-in-ne-samo-občasno hrane. Kar pa naenkrat ni več poceni, ampak dražje od nekdaj najdražjega žafrana. Zato, logično, komaj čakamo, da napočijo prazniki, ko bo spet vse zelo poceni in bo naša vest ponovno zazibana v sen nezmožnosti izbire zdrave jedače. Ker je pač nezdrava tista, ki tekne in je znova tako zelo ugodna. In na tem mestu spet udarijo. Iz zasede. Teden dni prej kot vsi pričakujemo. Prazniki so spet tukaj - sicer komaj čez mesec dni, ampak kaj bi to, letaki so že stiskani!
In tako se obračajo meseci, bežijo leta. Letaki, ki postajajo vse bolj samostojni oglaševalski časopisi, pa spreminjajo zgolj datume. Forma in vsebina ostajata več ali manj enaka.
Nabiralniki pa so postali že pred pol leta premajhni, da bi prebavili vso množico občil, ki nam jih dnevno zadegajo skozi poštne reže. Pa da ne bi kdo mislil, da je to kakšna nova teorija zarote (ker je?), da je to samo plod moje domišljije. To so ugotovitve, s katerimi nam dnevno strežejo v prepolnih poštnih nabiralnikih. To so novice, ki nam jih latentno (ah, kako ljubim ta izraz) sporočajo medvrstični stavki prehrabene propagande.

Zato, dragi trgovci, ne bodite začudeni, ko bo na vašo mizo priromal odškodninski zahtevek zaradi skrivljene poštarjeve hrbtenice...