Šverc komerc...

.. in to pri tako rosno mladih letih. Skupaj jih imata dobrih 11. Za kaj gre? Danes sva dobila ob 9h zjutraj na obisk moji dragi sestrici. In ker sama zaenkrat nimava otrok, je dokaj logična posledica, da nimava pretirano veliko igrač. Razen plišastih. Otrokom začne najbrž hitro presedati, če 'morajo' zmeraj, kadar pridejo k starejšemu bratu na obisk - risati. Pametne punce so zato prinesle igače s seboj. A kaj, če doma ne dovolijo nositi igrač izven hiše? Potem jih je pač treba prešvercat! Ja, to je beseda, ki me je ob prihodu majhnih navihank pričakala (nepripravljenega).
"Vesta, imava nekaj igračk s seboj. Sva jih prešvercali!" S težko zadržanim kolikor-se-je-dalo-resnim obrazom sem ju vprašal: "Zakaj pa sta švercali?" "Ker ne smeva nositi igrač s seboj..."
Ah, ti starši! No, resnica je seveda zmeraj nekje vmes. Ni zaželjeno, da otroci nosijo lastne igrače v vrtec, saj jih je tam več kot dovolj za vse. In tako je manj možnosti, da pride do prerekanj kaj je moje in kaj tvoje, ter razkazovanja v stilu jaz-imam-več-in-boljše-in-sploh, kot ti. In tega se pri Nali in Anini doma držijo, kar je tudi prav. Sta si pač pravilo iz vrtca malo prikrojili in ga razširili na obiske. Je že tako, da živimo v dobi neizprosnega podjetništva in učiti se je treba začeti čim prej!

Kateri pravi podjetnik pa ni nikoli nič prešmuglal in s tem obogatel?

Hladno pivo

Ne, beseda ne bo tekla o večnem rivalstvu med Laškim in Unionom (pssst...Union nekako bolj teče... ;)). Čeprav bi tudi o tem veljalo kakšno napisati.
Ne, tokrat se bomo šli malo nostalgije. Malo sem brskal po glasbenih spominih in iz naftalina privlekel Hladno pivo! Ah, ta mladost, čez vodo skače, kjer je most. Danes pa ni ne vode, mostovi pa so porušeni. Pa kaj bi o tem...
Na Hladno pivo sem se pravzaprav spet spomnil ob prebiranju Tininega bloga, kjer piše o sarmi . Ko smo ravno pri sarmah. Na strani www.sarma.com se da med drugim prebrati tudi tole: "SARMA's job is to make your business more profitable through quality services and support!" Kakorkoli, nazaj na Hladno pivo. Kdorkoli jih je poslušal, je najbrž v spominu ohranil, kaj dugega kot - album Džinovski. Komadi (prednjačijo seveda besedila)- Sarma, Buba švabe, Für immer punk, Heroin, Trening za umiranje - so nepozabni. Seveda tudi ostali niso od muh, ampak nekako so se mi tile najbolj obdržali v glavi. Tudi po (od oke) desetih letih, kar sem jih nazadnje poslušal, so vrstice besedil prihajale kar same od sebe na jezik. Jasno, da sem si zraven pel, ko sem jih poslušal. Sem pa bil sam, tako da brez strahu za Ines in njeno zdravje.:)
So pa besedila bolj pozitivna in hudomušna, kot bi človek sklepal po njihovih naslovih. Na spletni strani od benda se dajo ti komadi tudi poslušat, tako da, kogar zanima - pod diskografijo jih najdete.

Zdaj sem pa postal lačen in žejen hkrati, ko se toliko o jedači in pijači piše. Mogoče pa sarma in mrzli pir niti nista slaba kombinacija. Hmm...navali narod!


O tem, kako psi vidijo avtomobile in če bi se lahko vozili z avtobusom, pa več jutri...

Tema

Mrk. Mrk vlada momentalno na tem blogu. Potrebne so spremembe. Ukrepati je treba hitro in učinkovito!


Kar pomeni, da se nikakor ne smem zgledovati po naši vladi...

Kopačke vs. zlati šuhi

Danes sem preživel relativno zanimivo popoldne - na fuzbalu. Lahko bi dal možgane na pašo tudi pri kakšnem drugem športu, se strinjam, ampak je Maribor bolj nogometno kot vaterpolsko ali balinarsko mesto, zato je bila izbira nekako logična (beri: rad imam pač fuzbal!). Vseeno pa se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi pogledal na zadevo tudi malo iz "moje" perspektive. Ujel sem se namreč, kako sem ubrano v mislih pel zraven Viol, ko so se na vsa grla drle: "Ubi, ubi, ubi žabara!!!" Igrala se je tekma Maribor : Olimpija (ja, zmagali smo). Pa se mi načeloma zdi takšno navijanje precej neumno in popoln strel mimo. V nekem trenutku sem se zazdel mimo tudi sam sebi. Da te množične emocije potegnejo tako zraven, ccc... Ampak, hej, očitno bo že nekaj malega na (Durkheimovi) kolektivni zavesti, pa čeravno v najbolj primitivni obliki. Pa kaj bi to...
Ampak je bilo kljub vsemu fajn. Se prepustiti množični evforiji ob doseženem zadetku v zadnjih sekundah (naslednje) četrtfinalne tekme ter vzdihovanju ob zapravljenem zadnjem penalu. Ja, izgubili smo. Ob tem pa; stari Rimaljani so bili po svoje asi. Že takrat so vedeli, kako se reči streže - kruha in iger. Ljudstvo bo zadovoljno in tiho. Čeprav je danes kruh vedno dražji, (te) igre pa tudi niso zastonj.

In kaj imajo pri vsem tem zlati čevlji na sliki? Nič pametnega. Pred nekaj dnevi sva z Ines pohajkovala po mestu, obligatorno zavila v H&M, kjer sem na polici uzrl te žlahtne čevlje. Pravzaprav so mi bolj padli v oči, kot da sem jih videl. In ker spet nisem mogel iz svoje kože, sem jih enostavno moral ovekovečiti - in objaviti.
In kakor ne gre obuvati kopačk za vsako priložnost, predvidevam, da tudi takšni čevlji več samevajo omari, kot se smradijo na krhkih nožicah pogumne princeske, ki si jih je samozavestno kupila.

In ne pozabit, danes se začnejo razprodaje! Mogoče so pa znižani?

Prvi v 2008 ...

... bi se najbrž moral začeti z: "Vsem želim vse naj! Obilo sreče, zdravja, lastnega zadovoljstva in bla bla bla..." Saj takšne in podobne stvari želimo drug drugemu vse leto, kajne? Zaman je, če (za)želimo dobre stvari samo ob prelomu leta ali rojstnih dnevih. Enako licemersko, kot bi počastili spomin na mrtve z eno svečko zgolj 1. novembra, sicer pa ne. Če ne nosimo ljudi v srcu in mislih čez vso leto, samo tisti delček sekunde, ko besno pritiskamo na "Send message", nič ne pomeni. Pomaga še manj. Mogoče le za spoznanje naši slabi vesti.
Zato vsi, ki ste se priklikali do sem preko direktnega linka v e-poštnem nabiralniku - spomnim se na vas. Ne samo takrat, ko prečešem telefonski imenik, z namenom, da izbrišem zastarele številke. Tudi kdaj, ko bi vas (lahko) poklical, pa vas ne. :)

Nazaj k novoletnim željam, obljubam, ciljem... Mislim, da če si vsak v tem letu izpolni tri uresničljive sanje, se bo čez leto dni zadovoljno ozrl nazaj z zavedanjem, da je storil velik korak naprej (pot naj nam bo cilj). Ob tem pa ne pozabimo, da obstajajo tudi želje, ki niso naše, izpolnimo jih pa lahko. Včasih celo mimogrede.
Moji trije cilji so sledeči:

1. Opraviti čim več izpitov na faksu (več kot lanske 4)
2. Olajšati se za čim več kilogramov (več kot za lanske 4)
3. Spraviti v red moj "nesrečni" nos (ki že 4 leta nič ne voha)


In kaj so vaše "Zaobljube 2008"?