Dvojna merila

Vsi jih imamo. Eni si to priznamo, drugi ne. Nekateri so se z dvojnimi merili rodili, drugi so jih tekom življenja pridobili in se naučili z njimi mešetariti tako ali drugače, tretji jih imajo, pa ne vedo prav kaj bi z njimi. Pri enih je celotna življenjska sfera prepojena z njimi, drugi jih načelno zavračajo, čeprav se potihem zavedajo, da so globoko v njih, jih imajo, gojijo in jih s tem na neki način tudi priznavajo. Le situacije še ni bilo takšne, kjer bi popustila zavora moralnega zadržka.
Pa je vse le stvar situacije, po principu "priložnost dela tatu?" Na prvi pogled se že zazdi tako, saj je ponavadi konkretna situacija tista, ki izzove določena ravnanja. Brez akcije ni reakcije. In lahko smo še tako čistunski, teoretsko snežno belo čisti, s plemenitimi nameni, a če je situacija "prava", če smo izzvani na pravilen način, vsi "noter pademo".
Na koncu ugotovimo, da plavamo v istem loncu, da imajo vsi plavalci mokro kožo, le da se nekateri zadržujejo bolj ob robu, drugi mirno plavajo okrog ter do sredine in nazaj, tretji se brezbrižno potapljajo vse do dna. Univerzalnost človeških (nad)sposobnosti pač.
Če nečesa še nikoli nismo storili, še ne pomeni, da tega nismo sposobni. Le trenutka, situacije, ki bi nam dala možnost (re)akcije, izzvala v nas neki (nad)refleks, ki premika moralna načela popolnoma po svoje, razblinja mejo dobrega in slabega, še ni bilo na naši poti.
Dvojna merila imamo najmanj sami zase (a se tega ponavadi sploh ne zavedamo). Takoj zatem pridejo na vrsto naši bližnji. Pa daljni. Nenazadnje odigrata svojo vlogo individualni čut za pravičnost (ki ga v tem primeru lahko interpretiramo vsaj dvopomensko), denar - ne moremo verjet, kajne - in vse ostale možne konkretne situacije in vzvodi.
Zaadeva je v resnici precej preprosta. Dvojna merila obstajajo in pika. Če je to prav in pravično, je druga zgodba. Pa smo prepričani, da bi popolnoma izbrisali dvojna merila, če bi imeli to možnost? Popolnoma prepričani? Popolnoma izbrisali?

Nash dragi Presheren

Razen novega "looka", ni nič novega. Na blogu vsaj. Sem pa zadnjič spet malo razmišljal. Ja, to se na žalost zadnje čase ne dogaja prav pogosto. Pa vendar, beseda je nekako nanesla na Prešernovega Povodnega moža - in takrat se je začelo. No, saj je bilo precej kratko in jedrnato.
Kot sliko povodnega moža si večina najbrž pred oči prikliče klišejsko podobo moža, ovitega v temen plašč, s črnim cilindrom na glavi, izpod katerega štrlijo neubogljivi dolgi črni lasje (glej zgoraj).
Prešeren je imel, se mi zdi, rad besedne igre. Najbrž zato, ker so blizu tudi meni. Skratka, povodni mož iz Povodnega moža sploh ni bil povodni mož, sem jel razmišljati. Niti ni bil podvodni mož, kot bi marsikdo mislil, sem tuhtal. Ne, POvodni mož je (bil) samo en. Po vodi je lahko hodil samo nekdo. Ergo? Za prispodobo povodnega moža v Povodnem možu se lahko skriva le Jezus. Ni druge. Logično. Saj ne, da mi je to všeč, ker mi je France zmeraj deloval malo poganski. Ampak, tej očitni logični povezavi je enostavno težko oporekati...
Literarni kritiki, zgodovinarji in teoretiki, zakaj me niste takoj vprašali?