...so seveda lahko takšne in drugačne. Minejo v mirnem ozračju in spravljivem duhu (no, ta je sicer malo težja), lahko se pa kanček izrodijo. Nenazadnje - so le demonstracije. In nekaj demonstrirati je v pasivni drži težko. Ne zagovarjam nasilja, ampak tudi apriori na ves glas ne obsojam in se zgražam ob dejanih, ki smo jim bili priča včeraj pred parlamentom.
Nekaj zmetanih jajc na fasado poslopja, ki je vsaj do neke mere, predvsem pa iz vidika aktivno sodelujočih subjektov, "krivo" za nastalo situacijo? So what. Dva izruvana stebrička? U, mater. Na fuzbalski tekmi, kjer je 10x manj ljudi, je več "kolateralne" škode in 20x manj zgražanja. Granitne (da ni bil slučajno pohorski tonalit?) kocke? O.K., to je že druga zgodba. Tukaj se veselo vandaliranje konča in prestopi vsaj prag prešernega.
Ampak tukaj se moja zgodba obsojanja in zgražanja konča. Ker me ni bilo zraven. Ne poznam predloga zakona dovolj dobro in podrobno, da bi lahko argumentirano razpravljal o dobrih in slabih aspektih le-tega (zakona). Premalo poznam ozadje in vzgibe, ki so botrovali sprevrženju youth štrajka v 2. "jogurtno revolucijo". V ta koš nepoznavanja situacije spada po mojem mnenju tudi večina tistih, ki na ves glas kričijo, kako jih je sram tega in onega (predvsem pa tega, da so bili sami nekdaj študenti), ki ostro obsojajo takšna dejanja (in so čez noč prestopili iz levega na desni breg. Pa tukaj nimam v mislih političnih razmejitev.) In še bi lahko navajal podobne primere. Pa se mi ne da. Vsekakor pa teh ljudi, ki so po bitki najbolj glasni, zakon neposredno ne nagovarja ali jih "ogroža". Najbrž pa ne vedo, da se jih lahko posredno precej bolj dotakne, kot jim je/bo ljubo.
Sem pa prepričan, da je del ali pa kar celota dotičnih demonstracij, odraz splošnega stanja duha naše ožje in širše družbe. In v taki situaciji je lahko tudi banalen ter precej butast primer dovolj, da sproži kašen buren odziv, na jeziku spretnega demagoga pa je precej dobro orožje, lahko bi se pa glasil recimo takole (in morda ni tako daleč od resnice): "Grkom dajemo stomilijonske subvencije oz. posojila, doma pa nimamo za (študentski) burek." Recimo. Da prestopiš prag je dovolj le korak. Nekateri tečejo maraton, bi dodal moj bivši ravnatelj. In včeraj so se nekateri pošteno natrimčkali. Čudi me samo, da ni tako počilo "radnički klasi", ker bi jim precej bolj upravičeno.
In še nekaj o komentarjih, da je naš brsteči cvet inteligence s količino konzumiranega alkohola in posledičnih dejanj, lepo pokazal na kakšni razvojni stopnji se nahaja. Da alkohol ne sodi (skoraj) nikamor, je jasno. Da ga nismo pričakovali na študentsko-dijaških demonstracijah, je sprenevedanje, zatiskanje oči in totalna utopija. Da bi bil svet lepši, če bi bilo drugače, se strinjamo vsi. A realnost je žal drugačna. In da se med 10.000 (in kusur) demonstratni najde par (100) cvetk, ki bo delalo zgago in splošen nered, seveda krepko pod gasom, je več kot logično. In očitno je bilo tudi pričakovano, glede na število in opremljenost modrih angelov varuhov. Da so s takšno lahkoto v sovandale spremenili še cel kup drugače mislečih pacifističnih študentov in dijakov, je spet svoje poglavje. No, mogoče jih tudi niso. Me ni bilo zraven.
In kaj bi bila morala vsega skupaj: vsi se lahko (z)motimo.
