Ko 60 minut ni zmeraj 1 ura

In čas je neizprosen rabelj, ali kako že gre tisto? Najbrž sem pomešal vsaj tri  stvari (avtorje, besedila pa še kaj) hkrati, a besedna zveza se mi je hote ali nehote prikradla med ostale misli.
Misli, ki sicer begajo med poročilom vikend pregleda nemškega fuzbal prvenstva in teden dni starim otrokom, ki ga novopečena mamica počasi uspava, kar že odlično obvlada. Zraven vseh ostalih stvari, seveda.
Čas. Rdeča nit tokratnega športnega studia je upokojitev Jensa Lehmanna, relativno legendarnega nemškega golmana. Niti ni važno. Pomembna je sprememba, ki se mu bo v sredini meseca maja jela zgoditi. Po slabih 30 letih preživetih v svetu nogometa, ki je tvoril in bil na nek način vodilo njegovega življenja, se mu bo rutina popolnoma spremenila, porušila. Se mu bo res? Se ti s takšno spremembo življenje nujno postavi na glavo?
Se z rojstvom otroka tako bistveno spremeni tvoj vsakdan? Se. Seveda se. Popolnoma normalno in logično, da se - in verjetno bi bilo napačno, če bi bilo obratno. Rutina postano tisto nerutinsko. In paradoksalno, v tej novi ne-rutini najdeš nov ponavljajoč dan. In padeš noter. In ni panike.
In že večkrat sem razmišljal o iztočnici, ki mi je bila navržena že pred kakšnimi 10 leti. Gre pa takole: povečini se strinjamo, da imamo občutek, da je življenje hitrejše, da ga hitreje (morda bolj intezivno?) živimo, da je bilo včasih več časa za različne stvari, da je bilo bolj na easy. Skratka, včasih se je celotno življenje odvijalo bolj lagodno, počasneje. Danes (in zadnjih nekaj let) pa hiti mimo nas. Če se do sem strinjamo, gremo dalje.
In zdaj (hipo)teza: vse zgoraj našteto se nam sploh ne zdi, ampak se v resnici dogaja. Čas, ta neodvisna spremenljivka, prav zares hitreje teče. I, bi porekli, saj ima vsaka ura še zmeraj 60 minut, čeravno včasih kot blisk mine, le tu in tam se vleče kot jara kača. Vsaka minuta ima 100 stotink in tako dalje in tako naprej (ali nazaj) ...
Ja, do tukaj se ni prav nič spremenilo. Ampak, če bi se dejansko začel  svetovni, kozmični, vesoljni, galaktični, you-name-it, čas hitreje odvijati (magari na nekem meta nivoju, ni važno), tega sploh ne bi opazili. 100 stotink bi sicer še zmeraj tvorilo sekundo, ampak bi ta čas hitreje minil, pretekel. Dan bi sicer še zmeraj bil razdeljen na 24 ur, le trajal ne bi več tako dolgo.
Zanimivo, ni?

9. april, med 12.00 in 14.19

Kaj je slabše od prevelike količine informacij? Biti popolnoma brez njih. Najbrž huje, kot če bi imel napačne.
(Bodoči) očetje, ki kadite, vzamite zraven šteko. Ne, res, šteko. Prvo škatlo boste skadili v prvih 20 minutah. Častna. Če bi jaz danes kadil, bi mi 100% zmanjkalo bencina v Zippotu. Valjda, če si že ne moreš privoščit Marlboro, da bi kadil v stilu, potem si vsaj jebačko prižgeš čik.
Čas? Dobi novo dimenzijo. Itak, nič novega. A vendar je zanimivo, kako si opisno trajanje razlagamo popolnoma razlicno. Kako dolgo traja poseg (vprašam med. sestro)? Ne dolgo. Kratko. Hitro gre. Jasno, sestri/babici, ki  spremlja 8,10,12 ali vec ur trajajoče porode in v primerjavi z njimi, sta 2 urici pljunek v Piranski zaliv. Za nekoga, ki je skregan s časom in konstantno zamuja - na nek način paradoksalno - pa pomeni ta čas skoraj neskončnost. Ki je obratnosorazmerna s količino prejetih informacij - manj jih je, daljša je minuta. Zatorej kratko/hitro/ne dolgo, ne pomeni zmeraj malo časa. Lahko pomeni tudi krajše dolgo obdobje.
Zdaj tudi vem, zakaj in kdaj starši postanejo odporni na otroško kričanje. To postanejo takoj, ko zapustijo porodnšnico. Od krikov, vzklikov, ječanja in joka porodnic, dobiš sicer velika ušesa,zato pa neprepustne membrane bobničev. Ne vem zakaj tega ne učijo v starševski šoli. 
Ura in pol je čas, v katerem se v glavi "almost to be daddyja" rodijo marsikateri scenariji. Od takih, ob katerih ti stari dobri Hitchcock lahko gre samo še po novo škatlo  čikov (ker šteke si ziher ne vzame nihče zraven, kaj šele dve škatli), do takih, kjer bi se stopilo še kamnito srce hunskega carja Atile. Nastanejo pa tudi takšni, s katerimi bi pogrnil celo v mali šoli.
Zakaj so babice in medicinske take asice? V resnici? Ker jih šolajo pri ninđah. Gladko. Kako vem? Ker jih slišiš, vidiš pa nikjer. In potem se naenkrat pojavijo pred teboj - in nič ne rečejo. Sam jih pa tudi nimaš časa nič vprašati, ker ko so obrneš proti njej - šššviiiissst - uzela jo magla. In 3/4 jih ima na glavi tiste prozorne neprebojne čepice, preko ust pa "začepnik". Saj pravim, ko ninđe. Ameriške. Zakaj ameriške? Ker niso tako male in vitke kot japonske.
Če me spomin tik pred trenutkom D ne vara, obstaja nekaj takega kot rajdni krog. Če sem pihnil mimo z besedo, vsaj upam, da bom kljub temu dovolj razumljiv. Skratka, ta krog je najmanjši premer kroga, ki ga (lahko) naredi recimo avtomobil pri obračanju ob polno zasukanem volanu v eno smer. Se štekamo, ne? No, čakajoči oče tega nima. Prvič zato, ker je v kvadratnem ozkem hodniku to silno težko izvjat. Drugič pa se ob postopanju - da je dokaj živčno najbrž ne rabim poudarjati - po čakalnici, vsak najmanjši poskus obrata oz. delanja kroga spremeni v vrtenje na mestu.
Trenutek D je nastopil ob 14.19, s povito štruco 3230 gramov in 48 centimetrov.
Srečen konec z rosnimi očmi, torej? Ne, z volčjim potokom....