Obisk pri sosedi

Mar ni lepo, ko te na tujih tleh pričaka nekaj domačega? Pa čeravno je to Seiersberg, kjer je bila včerajšnja sestava nakupovalstva približno takšna: 65% SLO obiskovalcev, 25 % CRO potrošnikov ter ostanek ostalih.
Verjamem pa, da je bila reklama za festival Lent, ki je stala ob vhodu v nakupovalno središče, vsaj zelo videna in posledično tudi učinkovita. Oglaševanje domačega produkta v tujini za domače goste? Rahlo absurdno, najbrž. Čeprav oglasna tabla po vsej verjetnosti ni bila namenjena domačim...pač..tujim gostom. Eeem, nam, Slovencem, da se izognemo dilemi domačega/tujega gosta.
A še večji kos absurda me je zadel, ko sem se peljal mimo bencinske črpalke, še zmeraj onstran severne meje in pošpegal za cenami črnega zlata. Slišal sem namreč, da imajo Avstrijci, ki so se vsaj tako dolgo vozili k nam po gorivo, kot mi k Debeli Berti po riž, cenejše naftne derivate kot naša 18 letna deželica. Nemogoče?! Je mogoče. To nas je učila že Kovinoteha.
Uradni podatki, povzeti s strani AMZS-ja, pravijo, da je liter dizla pri sosedih po 1,02 €. Sam sem ga na dveh različnih črpalkah videl po 1,016 ter 1,019 €. In koliko je pri nas? Ponosnih 1,059 €!

Ob strani še naslednji podatek: potomci Jožefa in Marije Terezije so se prebijali skozi sleherni dan 2007 leta s povprepčno 44.904 USD dohodka na letni ravni, nekronani Karantaci pa smo v denarnice istega leta za isto število dni prejeli 23.403 USD.

Matematiko se od tukaj naprej lahko greste sami...


P.S.: Podtaki o povprečnem letnem BDPju so iz leta 2007 zato, ker sem jih/jih je Google najprej našel. Ne me spraševati, zakaj...

Ćevapi...

...samo brez pleskavice, prosim! :) Nekako se mi zdi, da sem to že enkrat postal, ampak mi je še zmeraj za crknit smešno, zato tudi potencialno podvojen post ne more škodovati. Brko, vadi paprike!

Ko kamen skala postane...

Da je že 6. junij? Kdo bi si mislil. Čas res beži (hitreje kot včasih - in o tem imam celo določeno teorijo. A bi o tem raje kdaj drugič).
Novic ogromno, žuljev, predvsem duševnih, o katerih bi se dalo na široko pisati, takisto. Kje torej začeti?
Pri kamnu, ki je danes padel tik mimo levega palca na desni nogi. No, glavno, da se je odvalil s srca. Ali duše ali kjerkoli je že tičal. Zraven stanovanja, o katerem je na kratko že bilo govora tukaj - mimogrede, updatana slika, kjer se že vidi lep del fasade, ki je danes skorajda že končana, je naslovna - je seveda še ogromno duševnega mazohističnega materiala, ki si ga z lahkoto in brez pomislekov naložimo.
A se je zadnjih mesec dni iz oči iskrilo ter ušes kadilo iz raznoterih vzrokov najbolj prav zaradi kuhinje. Kakšno, katero, kje, za koliko, kje je meja (ki je pri prodajalcih le nebo), so bile čisto življenjske dileme, ki so kamenček po kamenček začele sestavljati mozaik določenega, na trenutke celo pozitivnega, stresa, ki se je sprostil prav danes, ko je padla končna odločitev. Kuhinjo je v splošno zadovljstvo in veselje prodal Rutar, o katerem se širijo predvsem negativne zgodbe (pozitivnih, iz meni neznanih razlogov, ponavadi nikoli ne slišimo. Vprašajte uredništvo na 24ur-ah...). A kljub temu so, za razliko od ostalih, bili najbolj fleksibilni pri sestavi, najbolj všečni očesu (emm..da ne bo kdo narobe razumel - pogovarjamo se o kuhinjah. Prodajalec in direktorica, s katerima smo risali, pisali in računali, nista ravno greha vredna, če me kdo vpraša...) in najbolj prijazni denarnici.
Tako se je dokaj srečno zaključilo drugo največje poglavje ("Hell's kitchen?") v epopeji, ki nosi naslov "Jarh's new millenium home" (v poplavi internacionalizmov in odprtih meja, se tudi jaz nisem mogel upreti neslovenskemu naslovu).
Skratka, po prvem ("I know what you bought last summer") in drugem, je sedaj na vrsti - kakšno presenečenje - tretje poglavje. Naslov? "Internal Affairs" bi bilo kar prikladno, se mi zdi. Razlaga si ga pa lahko vsak po svoje. Dokler se zadnje poglavje ne bo glasilo "Levi devžej", "Potolčeni Kramoh" ali "Boj na požiralniku", mi je pravzaprav vseeno.

P.S.: Še več slikic o blokecu, ki stolpnica postaja, pa lahko poiščete tukaj.