Ovce in ovčarji

Ni skrivnost, da me mnogokrat, predvsem v poletnih mesecih, ob vikendih prebudi blejanje ovac (skoraj se mi je zatipkalo ovčje meketanje), ki brezskrbno mulijo travo pod spalničnim oknom. Pravzaprav prijetna budnica, čeprav se morda komu sliši drugače. Stvar postane nadvse zanimiva, ko jim v ovčjem jeziku voščim 'dobro jutro' nazaj. In one spet odvrnejo 'beeeee' (dobro jutro). In tako lahko traja ta pingpong 'beeejev' kar en čas. S to evidentno razliko, da ne eni strani okna bleja zmeraj ista oseba, na drugi pa odgovarja ponavadi vsakič druga žival. Kdo je zdaj tu večja ovca (tele)?
Glavni hec je pak drugje. Če se ne motim, sem včeraj v Večeru zasledil prispevek o tem, kako so v protestantski Nemčiji strnili vrste in ustanovili Božičkov hate-club - da poenostavim. Da malo malo manj poenostavim, so pravzaprav ustanovili Miklavžev love-club. Ok, da malo zakompliciram, gre v bistvu za to, da se v tem društvu zavzemajo za ponovno obuditev praznovanja/obhajanja/čaščenja/zapravljanja-€-v-čast sv. Nikolaja a.k.a. Miklavža, namesto skomercializiranega Božička. Ker so pač mnenja, da je debeli belobradi Božo (preveč) vsiljen s strani zahodnoatlantskih zaveznikov, rahlo pedofilen ter brez humorja, Miklavž in parkelj (bi ga moral pisati z veliko?) pa sta avtohtoni figuri časnith mož, otrokom za vzgled. Da poenostavim.
In sem razmišljal. Nedolgo tega smo imeli, zdaj kar naenkrat ruskega, Dedka Mraza in večina ni imela nič proti. Nasprotno.
Smo menjali sistem, posledično miselnost, takoj za tem še hrbtenico. In smo dobili Božička. Večini je bila sprememba pogodu.
Sedaj pa postaja en izmed največjih ameriških izvoznih artiklov trn v peti neo-tradicionalistom? Tudi prav. Pa predpostavimo, da jim uspe. In je naenkrat alfa in omega družinskih srečanj, sprav in razprtij ter osiromašenega proračuna, lik svetega Nikolaja (Zdravstvuj, Nikolaj!). Bo koga motilo? Malokoga, sem prepričan. In kdo je v tem primeru ovca?

In kako daleč bi morali iti, da bi prišli do nevsiljenih običajev? Bi morda morali obhajati praznik Morane, slovanske boginje smrti in zime? Namreč vsi prej našteti maliki imajo skupni imenovalec. Zimo in obdarovanje. Morana in obdarovanje? Zakaj pa ne. Dandanašnji je mariskomu nekogaršnja bridka smert tudi darilo. Oporoke, nujni deleži in zapuščine so prava mana v današnjih trdih časih ultra-mega-turbo materializma. Pa dajmo črni humor, cinizem in sarkazem na stran.
Vedno bolj sem mnenja, da smo ljudje večje ovce kot ovce same. In naenkrat se mi zazdi, da moja jutranja ovčja pomenkovanja niso več tako zelo nenavadna.

Hologrami

Kdor je spremaljal razplet predsedniških volitev v USA, je morda zasledil na CCNu nov in zanimiv - kaj nov in zanimiv, do sedaj edinstven! - način javljanja v živo - s pomočjo pravega pravcatega (3D?) holograma.
Zakon!! Cocktail Vojne zvezd, Star Treka in sedanjosti.
Ne spomnim se več točno koliko, vendar je novinarko, ki se je javljala s terena, snemalo nekaj deset HD kamer. No, saj tak hudo-orto-mega-kul-šponarsko se res ni videlo, ampak sama ideja, da postaja to počasi realnost, je fascinantna. Hkrati pa to pomeni, da bo še nekaj Ljubljanice pod dravskim mostom preteklo, preden se bomo takšne tehnologije lahko posluževali v domačih dnevnih sobah, pa vendar - korak je bil storjen.
Podrobnejši opis lahko preberete tukaj ali pa tudi ne.

Avstrija, Bau-max hiška in zli nameni

Kaj pa Österajheri in njihov sedaj že kar famozni napis? Pa Haiderjev duh, ki je še kako živ? Največji hec pri tem pa je, da sva se z drago ženo (s katero imava na današnji dan za seboj 4 mesece srečnega zakona :))) nedavno tega smukala po teh vzorčnih hišicah, se malo pasla po njihovih katalogih in kradla - ideje. Kaj drugega namreč te hiše nimajo za ponudit. Ideje in tu ter tam kakšen prospekt. In to je to. Me prav zanima, kaj bi naj ti nepridipravi sunili. Plastično sadje, mogoče?
Je pa ta napis več kot žaljiv, saj nas vrača v jeklene čase hlapčevanja pod Avstro-Ogrsko. Brez dvoma. A so takšni napisi, vsemu zgražanju navkljub, dobra iztočnica za nekatera zanimiva razmišljanja. To, da je napis 1/4 angleški in 3/4 nemški (avstrijski), je še najmanj sporno, čeprav s tem kaže dve stvari - razen najbolj očitne, da pisec ne obvlada najbolje angleškega jezika, predvsem to, da je avtor opozorila očitno smatral, da "Slowenen + Kroaten" ne znamo dovolj nemško, da bi si "zaslužili" vsaj enojezičen napis. Očitno je poanto dvojezičnih tabel malo napačno razumel. Ušlo pa mu je tudi dejstvo, da Janezi in Kockasti že desetletja trosimo znaten znesek BDP-ja v njihov erar, zatorej smo se najkasneje v tem času še kako dobro priučili jodlanja. Pardon, avstrijske nemščine (če kot taka sploh obstaja).
Zanimiva je delitev oz. predsodek (pa nevednost in posploševanje), da kradejo samo Slovenci in Hrvati. Izpostavljena sta torej dva naroda. Pa se zaradi tega sploh ne čutim posebej prizadetega. Bi pa bilo zanimivo, če bi vstopil v hiško Bosanec ali Srb, morda celo Črnogorec, katere bi začel strumni hišni čuvaj naganjati ven z besedami, če morda niso videli table?! Seveda so jo, ampak na njej njih pač ni. Pa s tem ne želim nakazati na možnost, da so oni kradljivci. Daleč od tega. Stigma je pač takšna, da če bi imel pisec sramotnega napisa več časa (in znanja kako se kakšen narod napiše v njemu lastnem ali vsaj razumljivem jeziku), bi na list stlačil verjetno še "Jugoslowanen", pa Romuni in Bolgari ne bi izostali, Albance in vzhodnobaltiške državljane ne smemo pozabiti. Da bo stvar bolj zanesljiva, dodajmo še barvo kože, las in nohtov. Ah, tu imamo še veroizpoved. Morda bi bil seznam krajši, če bi na vrata izobesili kratek napis, kdo so tisti, ki vstop imajo. Pa prosim brez kavcije!
Še bolj zanimivo je vprašanje ali je to opozorilo plod samostojne iniciative tam zaposlenega ali vodstva Baumaxa. Verjetno gre za nastrpnostni izpad posameznika, ki ga tarejo vsakodnevne človeške tegobe in si da pač duška tam, kjer si ga ne bi smel. Ne predstavljam si, da bi bila to odredba koga iz vodstvene strukture podjetja. Vprašanje, komu bi v tem primeru v bodoče še prodajali nebesa na zemlji (beri: lasten domek v obliki hiše).
Sicer pa, če s(m)o pohopsali vse kar ni bilo pribito z žeblji (če ta izjava drži), sploh ne vidim potrebe, da bi tak napis sploh še bilo potrebno izobesiti. Itak je prepozno. Morda pa se je napis zgodil prav 31. oktobra, na dan reformacije, in so zaposleni ravnali le v duhu starega Martina ter pribili na vrata eno samo tezo.

Za na konec. Kaj je rekel mali Janezek, ko ga je hudi severni sosed po dolgih kradljivih prstih? "Au, stric!"
Je že tako, da smo včasih hodili po riž k Debeli berti, danes pa po šraufe in žeblje v Bau-maxa.